Ob prebiranju poslanice Delam, da (pre)živim so se mi porodile mnoge misli, ki so vezane na moje življenje, na moje poslanstvo, na mojo družino.
Narediti in zaupati
Na mene se mi vežejo misli o preživetju: kako preživeti sebe, kako zaslužiti dovolj, da z možem preživiva družino? To je bilo vprašanje, ki sva si ga v zadnjih letih postavila in ob pogostem pomanjkanju vedno znova zastavljala in iskala odgovor, sploh odkar je moje poslantvo postalo tudi vir dohodka. Res ni bilo lahko in nekaj let si nisva mogla privoščiti kave, parmezana… stvari, ki jih dojemamo tako vsakdanje. In odgovor na kako preživeti je bil po vseh besedah, idejah, razmišljanjih vedno enak: če iskreno delava tisto, kar verjameva, da nama je Bog namenil in če Bogu zaupava, bo Bog vedno poskrbel. Bog skrbi za ptice pod nebom in lilije na polju – kako ne bi skrbel za nas? Morda rešitev, ki jo pošlje ni tista, ki bi si jo mi želeli, tista, ki jo mi vidimo kot ugodno za nas, bo pa tista, ki je za nas prava, tista, ki nas nekaj nauči. In tisto nekaj, kar od nas želi in pričakuje, je vsakodnevno zaupanje v Boga. Ko zmoremo prestopiti mejo od hočem točno tako na otroško zaupanje Bogu (kar ne pomeni neodgovorno!), stvari postanejo čudovite in mi se osvobodimo strahov, vezi, dvomov in neskončnih vprašanj: kako bom? Saj vem, da ne bom jaz (kljub temu, da naredim ves svoj del in delam odgovorno), ampak bo Bog poskrbel.
Poklicani, da pomagamo
Na moje poslanstvo se mi misli vežejo in vtrijo okrog Programa PreŽIV!M, socialnega programa v okviru Zavoda ŽIV!M. Družine, ki jih spremljamo (cca. 25 družin iz vse Slovenije) imajo različne izkušnje iz trga dela, pogosto so te izkušnje slabe. Delodejalci jih ne želijo uradno zaposliti, ampak jih silijo v delo na črno. Če tega ne sprejmejo (težko dobijo delo), pomeni, da ne bodo mogli preživeti družine. Tako tega ne želijo delati, a so potisjeni v kot. Plače na črno so nizke, zato se te družine borijo za preživetje iz dneva v dan, kar povzroča velik stres, razpad zvez, prepire, stisko. Sama čutim, kako hude krivice se jim godijo in da zločin, ki ga delodajalci ob nizkih plačah povzročajo sočloveku, ni dosti manjši od kraje, morda celo umora (saj se nekateri odločijo za samomor po letih bojev, ki jih ne zmorejo več). Po drugi strani pa včasih ni ves greh le na delodajalcih, ampak se čuti problem tudi v iskalcih zaposlitve, ki so polni osebnih problemov, frustracij, morda so zašli v prepovedane substance… Razlogi za to so različni: težke razmere v primarni družini, manjvrednostni kompleksi, so brez delovni navad itd. Zato problem zaposlitve tiči ne obah koncih in verjamem, da bi potrebno več vlagati v usposabljanje ljudi za življenje (terapije, delavnice itd.), da bi sploh lahko dobili zdravo družbo, ki bo sposobna za delo in prispevanje v družbo.
Zavetje v družini
In ko kot zadnje pomislim na mojo družino, na čudovite otroke, ki jih imava, si želim, da bi otroci imeli možnost odraščati v družbi, ki ne bo gledala le na finančni status, da jim ne bo treba (tako kot nam) celo življenje odplačevati kredita le za to, da lahko živijo v stanovanju – kaj šele v hiši (kar je resničen absurd), da bodo lahko živeli življenje, ki ne bo le po sistemu, ampak bodo lahko sprejemali odločitve, ki bodo zanje in za njihove družine res dobre. Ob obilici zemlje, surovin, hrane je sramotno in strašljivo dejstvo, da se toliko ljudi bori za preživetje, streho nad glavo, da so cene vrtoglave in se zdrave pameti pogosto ne spoštuje.
Verjamem, da vsak od nas, tam kjer je, lahko spreminja našo državo, svet na bolje, če si upa biti to, kar je, če si upa zagovarjati vrednote in ne slepo slediti hordi (mainstream media), če si upa zaupati Bogu, da On res BO poskrbel, če se mu le prepustimo.
Katarina Nzobandora, direktorica Zavoda ŽIV!M
