25 se nas je zbralo v ponedeljek, 30.9. 2019 na pogovornem večeru z Markom Finkom. To pomeni, da je bila Koščakova soba s krušno pečjo in bogato leseno opremo v grosupeljski knjižnici čisto polna, a vendarle si želim, da bi nas bilo desetkrat ali stokrat več…
Ker večinoma vemo, kako dober pevec je Marko Fink, a večinoma ne vemo, kako genialen, globok, pa hkrati veder in preprost je v svoji misli. (Petra Berčan, ki je pogovor vodila, je bila odličen dirigent za izvabit pravo glasbo za ta večer.)
Za tiste, ki svojo identiteto gradijo na delitvi na naše (heroje) in vaše (izdajalce) bi bilo morda blagodejno slišati, koliko pristnega sočutja, želje po razumevanju, žalosti nad manipulacijami, ki rojevajo bolečino in strah, zmore potomec tistih, ki so morali bežati. Pa kako sovraštva prosto se lahko giblje, kako senzibilno občuti vsako življenje in kako mu je vsako jamranje tuje.
Tiste, ki so iz svoje identitete kot nekaj motečega ali vsaj nepotrebnega izbrisali to, da so Slovenci, bi morda presenetilo, kako je slovenstvo, v srcu negovano kot svetinja, tisto, kar ga je poslalo v svet samozavestnega in odprtega za nešteta srečevanja in sodelovanja.
In tisti, ki jih v identiteti slovenskega naroda moti krščanski element kot nekaj preživelega, nekaj kar ovira svobodo in (osebni) razvoj, bi lahko slišali in videli, kako je, ko krščanstvo ni nekaj, kar te od zunaj korigira, ampak od znotraj navdihuje…
Ampak tam nas je bilo pač toliko, kot nas je bilo. A verjamem, da ima to, da drug drugega poslušamo, izredno moč. Kar smo slišali, je okrepilo naša življenja in nekje bo vplivalo na naše korake… In kot je rekel Marko: »Danes govorim jaz, lahko bi kdorkoli od vas.«
