Zadnjih 30 let, kar obilo pišem o ljudeh in njihovih usodah, se povsem od blizu soočam tudi z medgeneracijskimi mostovi in prepadi. Na vprašanje, česa je več – prvega ali drugega – bi težko odgovorila, kajti včeraj je bilo drugače kot je danes, in pred desetimi leti je bilo spet drugače, kot je bilo včeraj.
Sodim v generacijo, ki še pomni, kako to je, če pod isto streho živijo trije rodovi. Ko sem se poročila in se preselila na možev dom, so me sprejeli tako njegovi starši kot stari starši, dva brata in teta, ki je živela z njimi. Pred tem sem bila na nek način precej samotarska, saj sem bila najbolj srečna v kakšnem osamljenem kotičku, kajti bila sem strastna knjigožerka pa tudi zapisovalka različnih zgodb, ki so bile (ali pa tudi ne) objavljene v takratni Anteni. Moja mama je bila namreč precej hude sorte in vsak izgovor, da sem se ji lahko umaknila izpod nog, je bil dobrodošel …
Potem pa se, domala čez noč, znajdem sredi ”frkerja”, ki mi je bil strašno tuj, a se mu, žal, ni bilo moč izogniti. Že pri zajtrku nas je bilo zmeraj ”cel bataljon”, govorilo se je vsevprek, sililo se me je jesti, spraševalo o tem in onem. Imela sem občutek, kot da nimam več zasebnosti. Spominjam se neke noči, z možem sva sladko spala, ko iznenada, vsa preplašena, planem pokonci. Zraven postelje je stala teta in naju pogrinjala z odejo, ker je bil zunaj (po njenem) peklenski mraz in se je bala, da bi naju zeblo. Bila sem mlada, svojeglava, celo malo ohola, verjemite, ob njeni skrbi nisem bila niti malo hvaležna. Zaradi podobnih vdiranj v mojo (in kasneje tudi v družinsko) zasebnost se mi je pogosto povesil nos in če bi bila malo bolj korajžna, bi koga poslala tudi v maloro. Držala sem mulo, se jezila na cel svet, češ, kaj mi je tega treba bilo. Moževa stara mama je vsakič, ko je kdo sedel v avto, prihitela z žegnano vodo, da smo se – za srečno vožnjo – pokrižali. Če sem dobila obisk, ni bilo moč v miru poklepetati, kajti nenehno je bil kdo na vratih.
Tašča je bila nekaj posebnega. Zelo mila, ljubezniva in še danes, ko je ni več, sem trdno prepričana, da me je imela zelo rada. Pogosto mi je v dlan stisnila kakšen dinar (bila sem še študentka), kuhala je jedi, ki sem jih imela rada, od vsega srca je ljubila moje otroke – svoje vnuke. Počasi sem se pričela tajati, sprejemala sem njene drugačnosti, v katerih sem zorela tudi po človeški plati. Ko je tašča umrla, mi je bilo zelo hudo, kajti v letih, ki so sledila, sem vedno bolj spoznavala, kakšno nepozabno popotnico za v življenje mi je dala, koliko me je naučila. Predvsem dobrote, odnosa do sočloveka, potrpežljivosti, ljubezni do bližnjih.
Tisto, kar je zasejala, se je potem obilo želo, ko so moji otroci (4) odraščali, ko so k hiši pričeli prihajati njihove dekleta in fantje. Že več kot petnajst let je, ko se je udomačila prva snaha, osem let za njo pa še zet. In vse tisto, kar sem od svoje tašče prejemala, dajem naprej. Vsak dan in vsak trenutek spoznavam, da ni lepšega, kot če generacije živijo v medsebojnem sožitju, ljubezni, če si pomagajo, se družijo med seboj in drug drugemu stojijo ob strani.
Marsičesa, kar imamo mi, pogrešam pri drugih.
Nekoč sem slišala zanimivo misel, ki pravi, da starejši ko smo, več imamo izkušenj, več razumevanja in posledično tudi več odgovornosti za odnose z bližnjimi ali tudi širše.
Ljudje smo – kako nenavadno – vzgojeni tako, da – pri različnih težavah med generacijami – avtomatično pomislimo, da ”ubogi, nebogljeni starčki že ne morejo biti za nič krivi”. Kar je v veliko primerih zmotno, rodi pa se tudi ogromno krivic. Starejši se z leti spreminjajo in marsikatere – zlasti negativne značajske lastnosti, ki so bile pred tem neopazne – na starost izbruhnejo na dan.
Od blizu poznam zgodbo štirih nečakov (mlajših), vsi so sebe in družine preživljali z delavskimi plačami. Svojo teto, ki je živela sama, so imeli zelo radi, saj je bila njihova edina vez s prezgodaj umrlo mamo. Ko si je zlomila kolk, so bili prisiljeni, da gre v dom za starejše. Tam sem jo tudi osebno spoznala, saj je bila izvrstna pripovedovalka zgodb, katere sem zelo rada poslušala. Včasih je tudi meni potarnala, da nima niti za pravo kavo, katero je rada pila. Njeni nečaki pa so sicer s težavo, a vendarle, plačevali vse stroške, česar se je dobro zavedala. Potem je umrla in po golem slučaju so med različnimi dokumenti v njenem predalu v Domu našli tudi hranilno knjižico, na kateri je bilo toliko sredstev, da bi si lahko dom, ne da bi trenila z očesom, plačevala več kot 26 let. Mimogrede: ni bila dementna, za seboj pa je pustila zelo grenak priokus.
V deželi, v kateri živim, je na tisoče hiš in stanovanj v katerih ne biva nihče. No, ja, morda en sam samcat starček. Ko včasih koga pobaram, zakaj so odšli otroci od doma, dobim odgovor, da zato, ker so hudobni, ali pa zato, ker so jih želeli okrasti, napoditi v Dom za starejše. Ko potem malo za šalo, rečem, da ne bodo ”nič odnesli s seboj na oni svet”, so jezni, češ, da sem ravno taka kot oni, ki bi jim vsi najraje ”sneli zadnje gate z riti, potem pa zavrgli.”
Mladi in stari marsikje živijo vsak na svojem bregu, komunikacija med njimi pa je povsem onemogočena. Zato so starejši osamljeni, ker se preveč oklepajo stvari, mladi pa siti nepotrebnega besedičenja, očitkov, kaj je kdo zanje naredil in koliko se je žrtvoval – potem pa obiskujejo starše manj ko je mogoče. Kakšne pridige in jamranja pač nikomur ne gredo preveč v slast.
Žalostne usode, s katerimi sem se srečevala, so me v minulih letih pogosto postavljale na realna tla. Neštetokrat sem si rekla, da bo pri nas vse drugače, kajti če kaj, potem si želim, da v starosti ne bi bila sama. Tako sva se pred petimi leti z možem odločila, da se preseliva v pritličje (klet), ker se je hči želela osamosvojiti. Najmlajši si je že malo pred tem ”osvojil” mansardo. ”Kako si neumna!” so mi govorili tako prijatelji kot ”prijatelji”. Prihodnost so mi slikali v najbolj črnih barvah, a me ob tem, kar sem poslušala, nikoli ni bilo strah. Vedela sem, kakšni so otroci, kako sem jih vzgojila. Vedela sem, da bo z njimi prišlo v hišo novo življenje. Vrišč vnukov, igrače na tleh, ob katere sem bom spet spotikala.
Za medsebojno sožitje v družini (če se osredotočim na to – osnovno celico) največ naredimo starejši. Ker smo izkušeni, ker imamo za seboj kilometrino. Težko je pričakovati, da bodo imeli mladi pri dvajsetih, tridesetih letih toliko znanja o medsebojnih odnosih kot mi, ki smo vse tisto, kar doživljajo oni, že dali skozi.
Ko tole pišem, je ob meni Mali. Komaj petnajst mesecev ima, pa se imava vsakič, ko pride na obisk, tolikoooo pogovoriti. Ne predstavljam si, da bi bila prikrajšana za njegovo čebljanje, odraščanje, prve korake. Ravno prejle sva skupaj gledala albume. Njegova mami se je, malce debelušna, smejala domala z vsake slike.
Polna hiša pomeni življenje. Če sem pri roki, hči lahko v miru popije kavo, ker je ta čas Mali pri meni. Če nimam časa, mi ona spotoma prinese iz trgovine. Ali pa mi dela družbo, ko sedim zvečer na terasi. A zato, da je tako, je bilo potrebno marsikaj postoriti. Nič ne pride samo od sebe, tudi medčloveški odnosi, ki nas osrečujejo ne.
In zato si ne morem kaj, da ne bi na koncu zapisala, da se moramo ob vedno bolj perečih prepadih, ki se poglabljajo med starejšimi in mladimi, vprašati, smo morda zato krivi tudi sami. Oziroma – kaj smo storili zato, da lahko v starosti žanjemo, kar smo posejali.
Prispevek objavljen na blogu Zarečeno.
