Spominjam se anekdote, zgodilo se je v nekem uredništvu, zazvonil je telefon in glavni urednik je za ob šestih zvečer sklical nujni sestanek. ”Pogovoriti se moramo!” nam je zabičal, da se ja ne bi kdo drznil manjkati.
In res. Sestanek je imel samo eno točko dnevnega reda, urednik je sedel pred mikrofon in začel. Zdržema je govoril skoraj uro in ko je postavil piko na koncu zadnjega stavka, se je obrnil k nam in dejal:”Smo se, torej, dogovorili? Smo se razumeli? Prav. Sicer niste prikimali, a upam, da bo poslej tako, kot sem rekel.”
In je vstal. In je šel. In pogovora ali kar je to že bilo, je bilo konec.
Dialog, ki to ni bil, je značilen in še kako aktualen domala v vseh sferah tudi dandanašnji. Pogosto resno razmišljam, pa ne o tem, lahko kaj rečem, temveč o tem, mi je sploh dovoljeno kaj reči. Pa – da ne bo pomote – tu ne mislim vsakdanjih stvari, recimo besedovanja o vremenu ali o tem, kako raste spomladi trava, temveč o ključnih trenutkih našega vsakdana. Domala na vsakem koraku so zrasli malodane iz tal policaji, ki lovijo tiste, ki rečejo kaj narobe. Ki ne razmišljajo točno tako, kot piše v navodilih, ki jih hranijo v beležnici.
Boleče ugotavljam, da se – za povrh – sploh ne znamo pogovarjati. Niti se nočemo poslušati. Kaj šele – slišati drug drugega!
Še zmeraj obstajajo sive lise, to so področja, o katerih se ni zaželeno pogovarjati. Pa ne zato, ker bi nam kdo izrecno prepovedal, temveč zato, ker notranja samocenzura po sedemdesetih letih hudičevo dobro deluje! Naj dvigne roko tisti, ki se lahko svobodno pogovarja o spolnosti? Redki so junaki! ”Nismo še dovolj zreli za takšne pogovore,” mi rečejo sredi 21. stoletja, ko jih pobaram, od kod njihov lažni sram.
Značilno za Slovence je, da radi pometamo pod preprogo vse, kar nam ni všeč. Včasih so tiste, ki so bili moteči, zmetali celo v jame, da ja ne bi motili idealne podobe v srce segajočega vsakdana. Danes jih mečejo iz služb, okolje, v katerem živijo, se od njih distancira, dobijo črno piko in – če še ne utihnejo, se nanje spravijo novinarji-mrhovinarji in po lažeh, ki jih objavijo, je dotični za vekomaj izločen iz družbe.
Namesto da bi se pogovarjali, kažemo s prstom. Bog nam je namreč dal eno čudovito lastnost, zaradi katere več kot odlično vidimo napake, ki jih storijo drugi, svojih lastnih pa ne.
Namesto da bi se pogovarjali, ustanavljamo nove sekte, združenja, duhovno obarvana društva, kjer se kliče Marsovčke, objema drevesa, polni prazne denarnice in duše z nebeško prano. Kdo bi po nepotrebnem trošil besede, ko pa sta ezoterika in lažna duhovnost tisti, ki v medčloveških odnosih menda delata čudeže!
Zadnjič sem se družila s srednješolci, bodočimi intelektualci. ”Se doma veliko pogovarjate”’ sem jih vprašala. Medtem ko so prekladali dlančnike sem in tja po roki, so se mi nervozno nasmihali, češ, kaj si pa to ženšče misli, da še zmeraj živi v 19. stoletju ali kaj? ”Moja mama prihaja domov le ob koncu tedna,” končno zine fant s črnimi skodranimi lasmi. ”Takrat pa ni časa za pogovor, ker si imata z očetom veliko, zelo glasnega povedati!”
Ne pogovarjamo se niti tedaj, ko nam teče voda v grlo. V popisu za ministrstvo za zdravje je bilo, recimo, ob nedavni aferi navedenih 705 operiranih pacientov, komisija pa je dobila le 593 popisov. Kam se je izgubilo 112 bolnikov, ki so menda tudi ležali na operacijski mizi? Je o tem manjku kdo koga spraševal? So se čudili vsaj mediji? So se na ZZZS kaj pogovarjali nenazadnje tudi o tem, da znamo Slovenci čarati, saj bolniki enkrat so, potem pa jih spet ni? So novinarji naredili kakšen halo, vključili mikrofone in terjali odgovore, ki bi razjasnili dotično katastrofo?
Ja? Ne? Tresla se je gora, rodila se je miš! Ja, ja, tako je to pri nas. Če je v interesu…koga že?!…potem nihče niti ne sprašuje, kaj šele, da bi se pogovarjali?! Obnašamo se, kot bi se nam niti ne sanjalo, čemu nam je Bog dal jezik pa sive celice.
Tisti, ki so komaj čakali, da jim bogovi podarijo razlog za uvedbo diktature, so begunce – četudi jih je v ”tej revni deželi, kjer vlada komunizem in Stalin”, ostalo komaj kaj, sprejeli z odprtimi rokami! ”Z begunskim valom se širi tudi hujskaštvo proti beguncem – po Evropi in v Sloveniji,”so se zgražali nad tistimi, ki niso bili takoj ”za”, oziroma, so se drznili izraziti pomisleke, da bi jim vrata svojih domov na široko odpirali.
Ker se tisti, ki bi v deželi radi uvedli diktaturo, zavedajo, da pa državljani kljub njihovemu nasilju nad svobodno izgovorjeno besedo še zmeraj – kakšen škandal! – razmišljajo po svoje, so nekateri novičarski portali komentarje pod novicami o beguncih onemogočili, na drugih pa moderatorji brišejo samo tiste, ki so ”proti”. Kakšne reve! Kot da bi s tem, ko raji zamašiš usta, zdelital tudi njihove možganske celice in jih reprogramiral v robote, ki bodo čivkali tako, kot se tistim, ki širijo mrežo diktature izgovorjene in napisane besede, zdi prav.
Zadnje čase pogosto slišim, da je bilo v dobrih starih časih vse drugače! Ni bilo! Te ”stare čase” zelo dobro poznam, zato vem, da še zdaleč niso imeli vsi enakih pravic do možvanja. V nedeljo, ko so šli k maši, so se moški posedli na eno stran, ženske na drugo. Ločevanje, komu je Bog namenil več pravic in komu manj, se je nadaljevalo tudi po tem, ko so moški zavili v gostilno, kjer so ob kozarčku modrovali – nekateri celo do naslednjega dne, ženske pa so odhitele domov kuhat – če so imele kaj. Popoldan je prišla na obisk kakšna soseda, sorodnica, da sta pokramljali o takšnih in drugačnih težavah.
V času kmečkih praznikov se je veliko prepevalo, plesalo. Med delom pa tudi klepetalo, a ne o resnih stvareh. Odrasli so zelo dobro pazili, da se otroška ušesa ne umažejo, zato so takrat, ko so bili zraven, izbirali besede.
Žal ni bilo kakšnega globljega dialoga niti med materami in hčerami. Ko so se te poročile, jim je mama ob slovesu od doma položila na srce:”Tistih pet minut, ko bo mož legel nate, boš že potrpela, potem pa bo, kakor bo…”. Ko je prihajalo do osebnih, zelo intimnih tragedij, so matere skomignile z rameni, češ, tudi nam se ni nič bolje godilo…
Tako je to. Ko bi si Slovenci nazdravljali z besedami, z dialogom, namesto s kozarčkom, bi bilo med nami marsikaj drugače. A to je že druga zgodba, ki bo, morda, nekoč prav tako napisana.
Objavljeno na blogu Zarečeno (Milena Miklavčič).
Foto: Aleš Čerin
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
