Milena Miklavčič, publicistka in predavateljica
Predzadnja septembrska nedelja je bila topla, sončna in polna veselja, ker je bila narava – končno spet – prijazna do nas. Preživela sem jo na Brezjah, kamor me je ob petnajsti obletnici vikariata povabil Aleksander, eden od vojaških vikarjev. ”O tem, kar veš in pišeš, boš kaj povedala našim vojakom,” mi je rekel, ko sva se po večletnem premoru (nekoč je kot kaplan služboval v naši, žirovski župniji) ponovno slišala.
Naneslo je, da sva se naslednji dan s sosedo Mico usedli h kavi, beseda je dala besedo, pa ji zaupam, med kakšnimi prijetnimi fanti in dekleti sem bila. ”Ja, kaj si pa tam počela?” jo je zanimalo. Razložila sem ji, da smo se pogovarjali o medsebojnih odnosih, v kramljanje pa sem vpletla tudi zgodbe, ki sem jih zbrala v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače. Malo da ni padla s stola.”Na Brezjah si se drznila govoriti o spolnosti?!” Vidno je pobledela in se pokrižala. Nisem vedela, naj se smejem ali jezim. ”Pa saj smo se pogovarjali na povsem lep, spodoben in dostojanstven način,” sem ugovarjala. A se ni dala zmesti. Moje dejanje je v svoji glavi že označila kot ”zelo grdega” in neprimernega, in ko se je potem na hitro poslovila, še zmeraj ni mogla skriti svoje zgroženosti.
Mar res obstajajo kraji, kjer se o spolnosti ne smemo pogovarjati? Nanjo lepiti napis ”tabu tema”? ne glede na to, da se ljudje z njo – tako ali drugače – srečujemo vsak trenutek, vsak dan. Zakaj še zmeraj igramo čistune in se sprenevedamo? Mar naše otroke prinašajo štorklje? Mar se želita mož in žena, ko se stisneta drug k drugemu, pogovarjati le o vremenu?
Moje misli so kasneje, ko sem lupila krompir za kosilo, poletele daleč nazaj, v mladost. To so bili drugi časi, dosti bolj togi kot so današnji. Moji in še marsikateri drugi starši pa so se do spolnosti obnašali podobno kot soseda Mica. O njej se ni nikoli govorilo, znotraj družine pa sploh ne. Imela sem srečo, da sem bila radovedna in vedoželjna, ni me bilo moč ustaviti in kar naprej sem postavljala neprimerna vprašanja. ”Da se ne boš pozabila spovedati!” mi je naročala mama, meni pa se ni niti sanjalo, kaj bi naredila narobe. Danes se sprašujem, bi morda morala takrat, ko me je spovednik vprašal, če sem imela tudi kaj ”grešnih misli” povedati, da so se v moji najstniški glavi, polni vragolij, včasih našli tudi fantje? A ker z njimi nisem ”počela” nič grdega, sem modro molčala.
Zelo mlada sem se poročila, rodili so se štirje otroci, in ko so mičkeno odrasli, se mi je ponudila možnost, da za radio Sora naredim serijo oddaj o ”starih časih.” Iz teh so se pozneje rodile ”Usode”, ki pa jih za Gorenjski glas pišem še danes. Imela sem srečo, da sem na enem delovnih srečanj spoznala starejšo gospo, zelo živahnih in nagajivih oči. Imela je okoli devetdeset let, bila pa je, kakšna sreča in radost, brez dlake na jeziku. Njene zgodbe iz mladosti, pa o fantih in dekletih, s katerimi se je družila, so bile polne vragolij, smeha in drobnih namigov. ”Kako ste se pa imeli radi?” me je zanimalo. Za trenutek je zadržala sapo, videlo se je, da jo kaj podobnega ni še nikoli nihče vprašal. ”A ti ne veš, da je o teh rečeh nespodobno govoriti?” reče čez čas. Od samega veselja, da je dobila poslušalko tudi za ”prepovedane reči”, se je počasi odprla, iz nje so se pričele vsipati pripovedi, kakršnih pred tem nisem še nikoli slišala. Takrat, bilo je enkrat maja pred več kot 25 leti se mi ni niti sanjalo, da bom medsebojnim odnosom nekoč in danes posvetila dobršen del življenja.
2.
Ko se oziram na prehojeno pot, vem, da ni bilo lahko. Dregnila sem v področje, o katerem se je kvečjemu šepetalo, zlepa, oziroma nikoli pa se o rečeh, ki jih poznam danes, ni govorilo na glas. Mnogi so ustavljali mojega cenjenega Soproga, rekoč, da bi bilo dobro, ”če bi ženo vzel v roke, ker hodi po hišah in sprašuje traparije”. Na srečo je dobro vzgojen in mu kaj takšnega ni padlo na pamet.
Znanje o spolnosti se je v času prvih šestdesetih let 20. stoletja, strnilo v en sam nasvet, ki so ga dale (ali pa tudi ne) matere svojim hčerkam na dan poroke: ”Tistih pet minut, ko bo mož legel k tebi, boš že potrpela …”
Da so predniki, ki so takrat živeli, o spolnosti vedeli zelo malo ali nič, je dejstvo, ki mu je težko oporekati. Leta 1908 je škof Jeglič na željo slovenske duhovščine, ki se je zavedala v nebo vpijočih problemov, s katerimi so se v praksi ukvarjali, napisal več priročnikov, med njimi tudi enega za zakonce. Njegovo dobrohotno delo pa je med takratnimi liberalci doživelo veliko zelo ostrih in glasnih kritik. Obtožili so ga celo, da je ”pornograf”. Cerkvena oblast je zaradi pritiskov potem ”potegnila” priročnik iz obtoka na tak način, da so vsakemu, ki ga je prinesel nazaj, plačali več, kot je prvotno dal zanj.
Še v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja – marsikje pa še dandanašnji – je bilo vse, kar se je dotikalo spolnosti, greh in nespodobno. O njej se niso pogovarjali, razen, morda, ko se je kvantalo. Ali pa, ko so starejše, že izkušene ženske, same, brez nepotrebnih ”ušes”, pri kakšnem od kmečkih opravil razpredale o svojih težavah.
3.
Pogosto me boli srce, ko ugotavljam, da se mnogim danes niti sanja ne o tem, kakšno je bilo intimno življenje babic in dedov. To, da so ”veliko delali”, ”bili večkrat ‘lačni kot siti”, da so ”težko živeli”, smo pogosto slišali, brali, se učili v šoli. Pojma pa nimamo o niansah njihove intime. To pa, med drugim, tudi pomeni, da se o stvareh, ki se tičejo telesa (da se razumemo: to ni le spolnost!), z njimi nismo nikoli pogovarjali.
Naše babice so pogosto umirale na porodih in dedje so se morali, ker sami niso bili vešči ravnanja z otroki, poročiti v drugo, v tretje, celo v četrto. Ženske so zaradi številnih porodov, ki so jih izčrpali, izgubljale zobe. Ustni zadah je bil potem temu primeren….ker pa v tistih starih časih niso poznali gospodinjskih pripomočkov, recimo vode, kaj šele ”mikserjev”, so ženske, če so hotele nahraniti majhnega otroka, hrano najprej prežvečile same, šele potem so z njo nahranile otroka. Na ta način pa so na malčka izdatno prenašale tudi bakterije, ki so ”domovale” v zobnih škrbinah. Dojenčki so potem pogosto umirali, ker so se nalezli različnih bolezni. Pa nihče ni točno vedel, zakaj so ”odhajali” v nebesa, govorili so, da je ”otrok postal črn” in je zato izpustil svojo dušico.
4.
Že od nekdaj velja rek, da če ne poznamo preteklosti, ne poznamo tudi sebe. Da je temu res tako, smo prav Slovenci vzorčni primer! Lahko rečem, da mi je kot laiku dana sreča, da poznam – po eni strani – intimno preteklost prednikov do obisti, po drugi strani pa se z njo že vrsto let soočam preko vprašanj in odgovorov v časopisni rubriki ”Zaupnosti”. Vedno znova boleče spoznavam, da tisti, ki imajo težave sami s seboj, s svojimi čustvi, napačnimi odločitvami…, iščejo odgovore na napačnih krajih. Redko kdo se potrudi in jih poskuša najti znotraj lastne družine. Namreč: ženske (matere) so pogosto odnos do moškega nasploh nehote in nevede prenašale tudi na svoje hčere. Tisti trenutek, ko spoznamo razloge za takšno ravnanje, bolje razumemo tudi sebe, svoje težave, neizpolnjena hrepenenja, bojazni, strahove, odpor … in še marsikaj drugega, kar je povezano s čustvi.
Še ena boleča točka naših družinskih odnosov je, da se med seboj sploh ne znamo pogovarjati. Marsikje raje molčijo, kot pa da bi se ”odprli” in bližnjim pokazali, kako in o čem razmišljajo. V kaj dvomijo. Česa ne marajo. S čim se ne strinjajo. Neštetokrat lahko vidimo, kako babice crkljajo svoje vnuke in jih objemajo, a ko bi bilo treba stisniti k sebi hčerko, sina, celo moža, takrat pa ”zamrznejo”. Enako tudi dedki.
Zmajate z glavo? Nikar. Vzemite si čas, pobrskajte po knjigi Ogenj, rit in kače, marsikaj, kar je bilo do tistega trenutka neotipljivo, bo preko zgodb različnih pripovedovalcev jasno in glasno obležalo v vaši dlani. Pisem, ki jih dobivam danes, so včasih zelo boleča. In me pretresejo, saj pričajo, v kakšnem grozljivem pomanjkanju čustev živimo. Pogosto si posamezniki srčno želijo zgolj malo topline, nežnosti in objemov, bodisi od svojega partnerja, tudi staršev. In takšnih je vedno več. Materialne dobrine pač zlepa ne osrečijo. Vsaj za dlje časa ne. Tudi naši predniki so bili v izkazovanju čustev zelo hladni in togi, očitno bodo minila še stoletja, preden se bomo zaradi podedovanih lastnosti ter obnašanja v svojih srcih ”otoplili”.
5.
Naši predniki so počeli pogubne reči zaradi pijače, tekanjem za ženskami, kartanja, grobega nasilja. Je danes kaj drugače? Na nek način je. Nekoč so bile ženske navajene potrpeti, bile so vdane v usodo, okolje, v katerem so živele, pa jih je prepričalo, da tako pač mora biti. Kaj pa danes? Domala vsak konec tedna smo priča razkošnim porokam, šampanjec teče od mize, v zraku drhti ljubezen, a kaj, ko potem gre vsak tretji zakon narazen.
Otroke se je nekoč pogosto neusmiljeno pretepalo. Tisti, ki so morali služiti za pastirje in pesterne, so nemalokrat doživljali prave kalvarije, ki so bile na meji dopustnega. Francka (danes je stara 102 leti) je šla služit za pesterno , ko je bila stara šest let. Na novem domu jo je sredi noči postalo strah, izmuznila se je iz hiše in se odpravila na več kot uro in pol dolgo pot skozi gozd – domov. Ko je sredi noči potrkala na vrata, jih je odprl oče – moj ded. Nagnal jo je nazaj, od koder je prišla.
Kaj pa danes? Otrokom krademo otroštvo na druge načine: mediji so nenehno polni člankov o psihičnih maltretiranjih, o pedofiliji. Zanemarjanju. Otroke celo prodajamo najboljšemu ponudniku, ki iz njih dela glasbene in modne ikone. Tudi staršev, ki preko otroka polnijo svoje neizživete ambicije, ni malo.
6.
V starih časih se je komaj vsak deseti zakon sklenil iz ljubezni. V marsikaterem zakonu sta mož in žena drug do drugega z leti razvila prijateljstvo, globoko naklonjenost in soodvisnost, zaradi česar se je otrokom zdelo, da sta ”najboljši par pod soncem”. Danes nam knjižne police ponujajo na tisoče kilometrov knjig o duhovnosti (ezoteriki), pa sodobnemu človeku, zlasti ženski, to ne pomaga dosti. Srečo iščejo v Indiji, pa med različnimi guruji, ki prihajajo v Slovenijo, zavedajoč se, da smo idealna tržna niša za njihove nebuloze. Nekoč so imele ženske eno samo zatočišče: verovale so v Boga, se mu priporočale, molile in upale, da jih bo uslišal.đ
7.
Trdno verjamem, da ima vsak človek v svojem življenju neko prav določeno nalogo. Zdi se mi, da je moja ta, da obiskujem ljudi, ki so mi pripravljeni povedati svojo zgodbo, istočasno pa o slišanem potem pripovedujem drugim. Pa ne zato, da bi jim ”kradla čas”, temveč zato, ker si srčno želim, da bi preko teh zgodb bolje spoznali sebe in znali potem bolje in lažje reševati probleme, ki jih sodobni človek nima malo. Ker poznam preteklost, lažje govorim o sedanjosti. Ker vem, kako so živele babice, lažje razumem njihove hčere in vnukinje. Zavedam se, da o medsebojnih odnosih še zdaleč ne vem vsega. Tudi ne pričakujem, da se bodo tisti, s katerimi pridem v stik, z menoj povsem strinjali. Nasprotno! Srčno si želim, da mi, magari, ugovarjajo, vendar ob tem pričakujem, da se bodo raziskovanja lotili sami. Če ne zaradi drugega, zato, da se bodo lažje soočili s podedovanimi travmami, ki jim delajo sive lase.
Življenje ni copy-paste, prav tako ne FB všečki, komentarji na forumih. Premalo se zavedamo pomena družine in dobrih medsebojnih odnosov v njej. Da jih dosežemo, je prva stvar, ki jo moramo zavreči, ta, da nehamo pometati pod preprogo stvari, ki nam v družini niso všeč. Odkrita beseda zmeraj lepo mesto najde. Pogovor pa sploh!
8.
Včeraj sem bila na prvem obisku v okviru ”Socialnega tedna” in sicer na Sovodnju. Zbrali smo se v prostoru društva upokojencev in pokramljali. Zbrani, ki so še pomnili čase, o katerih pišem, so med pripovedovanjem pogosto prikimavali. Vesela sem bila, ko so mi zatrdili, da bodo spominom na ”stare čase” in njihovim intimnim zgodbam, posvetili še kakšno skupno srečanje. Upam pa, da bo teh ”majhnih korakov” vedno več, ker bomo le tako lahko dali preteklosti tisto piko na i, ki si jo zasluži. Mar ni žalostno, da o materialni zgodovini vemo ogromno in še več, o intimni pa manj kot nič? Mar ni žalostno, da je bila knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače prva, ki si je ”drznila” poseči tudi na področje zamolčanega?
* Upam, da sem na kratko dovolj razumljivo povedala, zakaj sem za čas ”Socialnega tedna” izbrala prav to tabu temo.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
Objavljeno na blogu Zarečeno – Milana Miklavčič.
Foto: Aleš Čerin
