Foto: Osebni arhiv
Svoje čase, ko sem se še ukvarjal z elektroniko, sem v nekatera vezja vgradil tudi EPROM (»erasable programmable read only memory«), element, ki ga lahko programiramo in potem uporabljamo le za branje njegove vsebine. Vendar ga je mogoče po potrebi tudi izbrisati z UV-svetlobo, uperjeno v majhno okence na gornji strani elementa, in nato na novo programirati. Za malo manj tehnično podkovanega bralca bi zadevo lahko primerjal s pisanjem sporočila na papir, in sicer s kemičnim svinčnikom, tako da ga drugi lahko samo še berejo, mi sami pa po potrebi in po posebnem postopku vendarle tudi še izbrišemo ter na isti list na novo napišemo. Ljudje seveda nismo EPROM-i, da bi nas nekdo po svojih željah brisal in na novo programiral, a glej ga zlomka, prav to se v naših medsebojnih odnosih kar naprej dogaja: včasih bi radi komu kaj vbili v glavo, spet drugič bi to rad storil nam kdo drug; včasih bi radi pri kom dosegli izgubo spomina na kakšen nam neprijeten dogodek, spet drugič bi podobno amnezijo v naši glavi rad povzročil kdo drug. Za ilustracijo navajam nekaj tipičnih stavkov, ki jih ob takšnih priložnostih slišimo ali izgovorimo: »Kako naj ti še povem, da boš končno razumel?«, »Zakaj vedno vlačiš na dan to staro zadevo?«, »Ne mi težit!« itd. Poleg tega psihologi vedo povedati, da imamo v svoji podzavesti tako imenovani »skript«, nekakšen življenjski načrt, ki nas vodi pri našem mišljenju in odločanju. Skript naj bi si izoblikovali nekako do sedmega leta starosti in ga zopet spreminjali oz. dodelali v času adolescence. Kasneje ga ni ravno lahko popravljati oz. je za to potrebna posebna terapija, pri kateri oseba zavzeto sodeluje. Vse kaj drugega torej kot brisanje EPROM-a s kratkotrajnim UV-obsevanjem in zapis novega programa v nekaj milisekundah …
Kaj pa zdaj?
Na brisanje in vnovično programiranje človeških glav torej ne gre računati. Nekateri se zato zatekajo k nasilju: če že ne morejo izbrisati spomina drugega, hočejo izbrisati vsaj njegovo svobodo ali pa v skrajnem primeru kar »neubogljiv« osebek sam. Totalitarni režimi so ta pristop izvajali bolj ali manj dosledno in »uspešno«, vendar na koncu koncev dosledno neuspešno: preluknjane lobanje, kupi kosti in prelita kri pač ne izhlapijo, ampak se vsaj še nekaj generacij premetavajo in prelivajo po telesih narodov. Fundamentalizem katere koli barve (črne, rdeče, bele, zelene…) kljub začasnim »blestečim« uspehom ničesar ne reši, ampak zadeve le še bolj zatemni. Prav isto velja tudi za fundamentalizem, ki se lahko pojavi v odnosih med posamezniki in se začne najprej s psihičnim terorjem, nadaljuje s fizičnim in konča nemara kar z umorom. Obstaja pa ena dobra alternativa:
Dialog. Dialog, ki spoštuje drugega in njegovo svobodo, pa čeprav le-ta ni absolutna oz. jo omejuje svoboda drugih, kot to konkretno opredeljujeta etika in pravo. Dialog, ki daje prednost racionalnosti, a jo dopolnjuje z empatijo in z željo, da bi sogovornika razumel globlje, vse tja do razlogov za njegove nazore in vedênje. Dialog, ki dopušča mnogobarvno različnost, a se pri tem ne razkraja v sivino vseenosti in absolutne relativnosti. Dialog, ki tok misli, argumentov in globljega razumevanja prepušča v obe smeri in ki torej odpira možnost rasti obema sogovornikoma (oz. vsem sogovornikom). Dialog, ki ga sicer lahko krni nezaupanje, a se ne pusti ubiti obupu. Dialog, ki ga vsaj tik pred koncem prešine misel, da je ruvanje ljuljke pridržano Božjim žanjcem za sodni dan, in da dober sad zori v potrpežljivosti.
Dialog vedno in povsod?
Ne predstavljam si, kako naj bi se šli starši ali učitelji dialog s trmastim otrokom, ki ga ne zanimajo racionalni argumenti, ampak le volja dokazati, da lahko dela po svoje, pa čeprav škodo. Drug primer je npr. delo: dialog je potreben v času priprave in (tudi vmesnega) usklajevanja, a v nekaterih fazah mora mesto prepustiti legitimni »komandi«. Kako so že rekli včasih? Mar ne, da »komanda mora bit’, pa čeprav je slaba«? Tudi pri legitimni obrambi, ki je v sredstvih in moči skladna s stopnjo ogroženosti, bo šlo na neki točki bolje brez dialoga oz. bo potem, ko so vsi razumni poskusi dialoga propadli, samoobramba edina ustrezna rešitev in nemara celo sveta dolžnost.
Namesto sklepa
Jezikoslovci se v medsebojnem dialogu še niso zedinili, ali gre stavek »In necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus autem caritas« pripisati sv. Avguštinu ali ne. Ne glede na to pa ga velja vzeti kot vodilo za naše dialoge in se truditi, da bi dosegli »v potrebnih rečeh slogo, v dvomljivih prostost, v vseh pa ljubezen«. Prešeren je sicer nekoliko utopično, a hkrati preroško zapisal željo mnogih: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo; otrók, kar ima Slava, vsi naj si v róke sežejo!« Pa ne gre za to, da bi vsi v vsem enako mislili ali da bi se predajali naivnemu idealizmu, češ da živimo med samimi prijaznimi poštenjaki. Toda prepričan sem, da malo več naklonjenosti, pripravljenosti za poslušanje in sodelovanje tam, kjer se da, in kakšen iskren stisk roke več nam otrokom Slave pod Triglavom res ne bi škodovali …
Mitja Leskovar, Berlin
Mitja Leskovar je duhovnik ljubljanske nadškofije. Večino poklicne poti je opravil v različnih službah pri Svetem sedežu. V imenu omenjene institucije trenutno službuje v Berlinu.
