Slovenska zakonodaja opredeljuje mlade kot osebe med dopolnjenima 15. in 29. letom starosti. Avtor članka sem v skladu s to zakonodajo (ki je takrat seveda še ni bilo) v obdobje mladosti vstopil leta 1991, torej pred 22 leti, ob nastanku naše nove države.
Kongres fundacije Renovabis, ki sem se ga udeležil v Freisingu in katerega namen je bil razmislek o spremembah v Evropi po padcu Berlinskega zidu, pa tudi naslov letošnjega Socialnega tedna, sta me spodbudila k razmisleku o tem, kakšna je razlika med družbeno vlogo mladih v letu 1991 in danes.
Mladina je postala politična tema
Leta 1991 se mladina še zdaleč ni znašla na agendah političnih odločevalcev tako pogosto kot se to dogaja danes. V ospredju so bile druge teme, predvsem gradnja nove države. Tudi v vmesnem obdobju je mladina v medije zašla zgolj občasno, najpogosteje v povezavi s kakšnim nasiljem ali kaznivimi dejanji (francoske ulice, diskoteka Lipa, hora legalis, pijančevanje …) Nasprotno pa je danes mladina, vsaj v evropskem kontekstu (doma si pred pomembnimi problemi pogosto tako ali tako zatiskamo oči) stalno na tapeti. Postala je celo ena od prioritet naslednje finančne perspektive.
Podobno je tudi mladinsko delo (organizirane dejavnosti mladih izven šole, družine in trga dela) v letu 1991 imelo predvsem pridih gradnje skupin in odnosov, hoje v hribe, na tabore in duhovne vaje. Leta 2013 pa se v mladinskem delu govori o kompetencah, zaposljivosti mladih, učinkih neformalnega izobraževanja, socialnem vključevanju. Le redko o skupinah, petju ob kitari, odnosih.
Mladi so v teh 22 letih postali problem. Izziv številka ena je brezposelnost, v ozadju pa se (tega se še ne zavedamo dovolj) zarisuje že tudi velikanska emigracija. Vprašanje, ali so imeli več upanja mladi leta 1991 ali ga imajo mladi danes, je zgolj retorično. Kaj se je zgodilo vmes? Kriza?
Globalizacija razkriva zablode
Družbeni pojav, ki je najbrž najbolj zaznamoval zadnji dve desetletji, je globalizacija. Najbolj nazorno se kaže v delovanju Evropske unije in razširjenosti interneta. Za razliko od starejših so mladi ti dve dejstvi sprejeli, kot da bi bili tu že od nekdaj. Z njima enostavno živijo. Preko interneta in EU vzpostavljajo stike, se izobražujejo, zabavajo, iščejo priložnosti, služijo kruh in so družbeno aktivni.
A ta ista globalizacija je prinesla tudi negativne učinke: selitev proizvodnje na rastoče trge, pritiske na cene in konkurenčnost, veliko brezposelnost in nezadovoljstvo. Razkrila je, da si Evropejci veliko preveč privoščimo. Da veliko več jemljemo – drugim ljudem in okolju – kot pa tja vračamo. Da živimo netrajnostno in nemoralno. Da so naše politike in socialne države enostavno predrage in njihovi učinki premajhni.
Razvojni model, ki je najjasnejšo ubeseditev doživel v Lizbonski strategiji EU (Evropejci bomo imeli znanje in razvijali, ostali svet pa bo naše izume izdeloval) se je izkazal za zgrešenega. To in podobne zablode smo nekaj časa še lahko prikrivali z gospodarsko rastjo, leta 2008 pa ni šlo več. Globalizacija pač pomeni enake možnosti za vse in če zase pričakuješ preveč, si pač predrag in izpadeš iz igre.
Edina dolgoročna rešitev je fizično delati nekoliko več in preživeti z nekaj manj porabljenimi materialnimi dobrinami. Že slišim nekatere: »Življenjski standard ne sme pasti in ni potrebno, da pade!« Odgovarjam: »Res je, a ne nujno, če ga merimo v evrih. Edino, kar res ne sme pasti, je kakovost življenja. Ta pa ima še mnoge druge kazalnike, ni le bruto družbeni proizvod.«
Mladi nimajo dovolj močnih zagovornikov
V paniki krčenja materialnih dobrin, ki traja že od leta 2008, vsaka družbena skupina želi zase obdržati čim več. Sindikati, upokojenci, borci, javni sektor, gospodarstveniki. Vsi navedeni imajo svoje zagovornike, katerih stališča dnevno poslušamo v informativnih oddajah. In mladi? Imajo Mladinski svet Slovenije, do katerega ne morem biti čisto objektiven, saj sem do pred petimi leti tudi sam sedel v njegovem vrhu. Toda: kolikokrat ga slišite? V primerjavi s sindikati, Gospodarsko zbornico, Zvezo društev upokojencev? Ali sodeluje enakopravno v socialnem in medgeneracijskem dialogu?
Veliko večino, ampak res ogromno večino stroškov te krize plačujejo mladi. Oziroma, bolje rečeno: bodo plačevali. Množica brezposelnih in prekerno zaposlenih mladih stroške plačuje že zdaj. Tudi ostali jih bodo, do konca življenja. Kdo pa bo na tak ali drugačen način, upam da ne s hiperinflacijo ali še s čim hujšim – odplačeval javni dolg?
Niti osnovne lekcije medgeneracijske solidarnosti in medgeneracijskega dialoga še nismo vzeli. In obresti te brezbrižne drže se že nabirajo …
Rešitve?
Ključno vprašanje je, v kolikšni meri so mladi pripravljeni (vzgojeni in opremljeni) za preživetje in polno življenje v svetu ki prihaja. Bojim se, da ne prav dosti, saj že sicer ne poznam veliko ljudi, ki bi sploh vedeli, kakšen ta svet bo. Branko Cestnik v temle predavanju omenja stavek: »Uči se, uči, da ti ne bo treba delat!« in ga razglasi za največjo pedagoško kletvico. Svet 70-ih in 80-ih je res deloval tako: bolje ko si bil formalno izobražen, bolje plačano in praviloma manj monotono službo si dobil. A danes se je svet spremenil. Formalna izobrazba še zdaleč ni več tako pomembna, kot je bila takrat. Ključni postajajo drugi dejavniki. Zgolj na teoretičnem znanju temelječa družba, opredeljena v Lizbonski strategiji, je mrtva.
Kakšno upanje torej ostaja mladim? Veze in poznanstva? Še nadaljnje zapiranje v krog primarne družine? Emigracija?
Tudi sam sem prepričan, da je na svetu dovolj materialnih dobrin (in tudi dostojnega dela) za vse ljudi. Samo organizirati se moramo. Ali bolje rečeno: re-organizirati. Jezus na mnogih mestih govori o spreobrnjenju kot metanoii, o novih mislih, novem dojemanju sveta, novem pogledu nanj. Vsi po vrsti se moramo nekoliko spremeniti. V svoje glave moramo naložiti drugačen software (znanja, veščine, pogled na družbo) in celo drugačen operacijski sistem (vrednote). Edina pot je celostno izobraževanje. Ne le mladih, ampak vseh generacij.
Jože Ramovš je v enem svojih predavanj na Socialni akademiji postavil zanimivo tezo: »Svet je v zadnjih 50 letih doživel ogromen tehnološki napredek. Krizo pa imamo, ker temu tehnološkemu napredku ni sledil tudi družbeni napredek. Potrebujemo družbene inovacije. Toliko inovacij, kot se jih dogaja v tehnologiji, se mora zgoditi tudi v družbi. Le tako bosta človek in tehnologija v sozvojču in leva ter desna hemisfera možganov v ravnovesju.«
Dve priporočili
Zaradi navedenih dveh dejstev (največja pedagoška kletvica in potreba po družbenih inovacijah) kot najpomembnejša ukrepa v izobraževanju mladih in ostalih vidim ta dva:
1. Čim zgodnejše vključevanje mladih v svet dela. Pozor! Ne nujno na trg dela, ampak v svet dela. Zgolj učenje teorije ne zadošča in podaljšuje obdobje socializacije. Potrebujemo pravo razmerje med učenjem teorije in konkretnim delom. Mislim na preizkušanje različnih delovnih mest in konkretne odgovornosti, ki jih delegiramo otroku ali mlademu človeku. Pravzaprav gre za sto let star koncept, preizkušen v vajeniških delavnicah, skavtski vzgoji, nemškem dualnem sistemu izobraževanja, Montessori pedagogiki in še kje: učenje z delom oz. learning by doing. Danes niti ne vemo več, česa je zares sposoben 4-letni, česa 10-letni in česa 16-letni otrok. Ne vemo, ker ga polnimo le s teorijo in ne z delom in delegiranjem odgovornosti.
2. Spodbujati nastanek družbenih inovacij. Z manj bomo lahko bolj kakovostno živeli le, če se bomo reorganizirali. Tu mislim na vse sfere življenja, od zasebnega (Aleš Čerin: blog Preprostost), preko družbeno inovativnih podjetij (dostavljanje zelenjave s podeželja po mestnih stanovanjih, nekatera socialna podjetja, časovne banke …) pa do malih skupin, ki dejansko (ne le s pogovorom) odgovarjajo na posameznikove potrebe v določenem življenjskem obdobju ali situaciji (na primer skupina mamic z novorojenčki). Mladi znajo živeti s tehnološkimi inovacijami, skupaj z njimi se naučimo inovirati tudi družbo.
Trdim, da bi ta dva ukrepa bistveno izboljšala upanje za mlade v Sloveniji in tudi zaupanje mladih v našo državo. Trdim pa tudi, da sta za naš svet preveč nenavadna, da bi lahko dosegla kritično maso podpore in splošno sprejetost.
Matej Cepin
Matej Cepin je direktor Socialne akademije.
