Peter Sušnik: Dialog

Polarizirana družba, ki je naša realnost, je posledica neenakopravnosti udeležencev javnega prostora. Ta prostor ni samo politika, je tudi prostor institucionalne znanosti, vzgoje in izobraževanja, kulture in športa, medijev in lahko bi k temu prišteli tudi precejšen del gospodarstva. Vir tega neenakopravnega položaja je potrebno iskati v dolgoletnem totalitarnem principu kadrovske selekcije, cenzure govora in pisanja ter represivnemu uveljavljanju moči državnih resursov, ki so v desetletjih izoblikovali podzavest ljudi o “pravih” stališčih na področjih, kjer so delovali. Z napredovanjem elite “pravih” in s pregonom ali stagnacijo “nepravih” so mediji  v splošno ljudsko zavest vtisnili kriterije presoje, ki so danes obstali kot objektivni, saj jih kot država in kot družba nismo nikoli zavrgli kot nesprejemljive.

Ko se tako soočamo s potrebo, da bi zaživel dialog med različnimi pogledi, smo prišli v nehvaležen položaj, ko podrejeni želijo (želimo) z močjo argumentov soočiti tiste, ki zaradi svojega nadrejenega položaja izhajajočega iz moči (denarja, naklonjenosti medijev, večinskega javnega mnenja,…) dialoga ne želijo. Ali jih ogroža podzavesten strah, da bo dialog njihovo moč ogrozil?

Dialog o naši preteklosti, predvsem o revolucionarnem medvojnem in povojnem času, je najbolj eklatanten primer te neverjetne izoliranosti pola moči, ki ob pomanjkanju argumentov uporabi molk, izmikanje in diskvalifikacijo vseh potencialnih in dejanskih udeležencev dialoga. Nestrpnost, odkrito sovraštvo ter zatekanje k lažem so za demokracijo in pravno državo nesprejemljivi stranski produkti takega pristopa. Problem nastane, če zaradi percepcije družbene moči in ugleda akterjev državni organi zavestno opustijo pregon kaznivih dejanj, ki v takih primerih očitno nastanejo ali pa se razkrijejo. Tako dejanje (ali odsotnost dejanja!) doseže nasprotni učinek: legitimizacijo odsotnosti argumentov in učvrstitev neenakopravnosti položaja, ki vlada med družbenimi skupinami.

Razočaranost velikega dela slovenskega naroda z razmerami v družbi izhaja iz uporabe zakonov pravne države tako, da različne družbene skupine uživajo pri istih vprašanjih različne pristope, različna merila in posledično država izgubi kredibilnost, državljani pa izgubijo občutek pravne varnosti.

Dialog o naši preteklosti bi bil iskren in za vse udeležence enako pomemben, če bi kot družba v 25 letih že uspeli določiti zločine preteklosti, za storilce katerih današnja družba ne more sprejeti stališča, da pregon ni potreben. Ker tega ni in ker so “zločinci” danes uživalci ne le svobode, marveč tudi ohranjenih ekonomskih in drugih statusnih privilegijev, je država podelila svojevrstno prednost in družbeno moč revolucionarnim zmagovalcem. Tako jim dejansko ta podeljena legitimnost narekuje, da se dialoga ne udeležijo, saj je položaj podoben športnemu boju, kjer bi bil zmagovalec določen vnaprej; motivacije za kakšno posebno izkazovanje ni.

Iskanje resnice, ki je temelj spravnega procesa, nas privede tudi do usmiljenja, ki je za krščansko pojmovanje spravnega procesa temelj, da odpuščanje sploh lahko nastane.  V iskanju usmiljenja nas bo resnica pripeljala do katarze, ko bomo našli v sočloveku iskreno kesanje. Naš spravni proces si nekateri zamišljajo, da bi uspel le na temelju enostranske ljubezni, ki bi cinično zavračanje dialoga, iskanja resnice in kesanja obšla ter se sprijaznila z večno podrejenostjo. Problem takega pristopa je, da nihče ne pojasni dolgoročne koristi za naš narod, za družine pobitih in za družine pregnanih beguncev, ki so bili primorani zapustiti vse, da so rešili svoje življenje, za vse preganjane in potlačene. Mar ni narod, ki z današnjim vedenjem o lastni zgodovini in z razumom, ki iz tega vedenja izhaja, namesto javne obsodbe raje legitimizira vse kar se je zgodilo, etično in moralno kapituliral?

Dialog v resnici nas bo osvobodil, okrepil in poboljšal. Okolje za ugoden razvoj dialoga moramo pa ustvariti vsi tako, da bodo udeleženci enakopravni in v izhodišču postavljeni pred zahtevo odgovornosti za svoja dejanja, besede in namene.