Solidarnost – več kot dobrodelnost
Veliki ruski pisatelj Dostojevski je medsebojno povezanost ljudi ponazoril s podobo prta: ko dvignemo prt v eni točki se z njo dvignejo tudi drugi deli prta. Pa vendar v današnji družbi hitro opazimo, da ljudje pogosto živimo drug mimo drugega ali pa stopamo v odnos z drugim zato, ker nam koristi. Živimo v času za katerega je značilen močan individualizem, razdrobljenost in pluralizem. To kar je včasih povezovalo ljudi, jih ne povezuje več, novi načini povezanosti pa se le počasi oblikujejo.
Kako v teh okoliščinah živeti solidarno? Kako pravzaprav razumemo solidarnost?
V vsaki družbi obstajajo ubogi in potrebni pomoči, in najbolj osnoven način pomoči je naš prostovoljni dar za njih (dobrodelnost). Solidarnost poudarja dejstvo, da smo ljudje to kar smo po naših odnosih. Povezanost in pripadnost, odzivnost in odgovornost do drugih, vprašanja skupnega dobrega in integracije v skupnosti so lastnosti, ki nas določajo kot polna človeška bitja.
Solidarnost je širši pojem kot dobrodelnost. Solidarnost vključuje odnose preko ožje skupnosti, priznavanje dostojanstva “drugih” oseb, skupin, kultur – in sega v vsa območja človeštva. Solidarnost se izraža kot odzivnost na potrebe nas samih in drugih. Ali slišimo krik ubogih in krik zemlje?
Kaj pomeni razvijati kulturo solidarnosti in kakšna je vzgoja za pravo solidarnost? Kdaj so družine, civilna združevanja, lokalnost in krščanske skupnosti šole in izrazi pristne solidarnosti – in kdaj ne? Kako razvijati državne oblike solidarnosti, denimo ukrepe socialne države, da ti pri ljudeh okrepijo njihovo odgovornost za svoje življenje in ne postajajo vse bolj odvisni od države. Je možna ekonomija v službi solidarnosti med ljudmi: ekonomija, ki ne bo povečevala revščine mnogih ampak prispevala k človeškemu dostojanstvu vseh?
Nasprotniki solidarnosti pogosto izražajo drži “ne dati” ali “ne prejeti”. Eni pravijo, da je solidarnost nepotrebna, ker naj vsak živi od svojega dela. Drugi trdijo, da je solidarnost nekaj nezadostnega in hočejo sami vzeti kar je tujega. V teh dveh držah lahko prepoznamo duha individualističnega liberalizma, socializma in drugih kolektivističnih ideologij.
To so nekatera vprašanja, ki se zastavljajo ob letošnjem socialnem tednu, katerega osrednji namen je okrepiti konkretne izraze solidarnosti in spodbuditi refleksijo o solidarnosti.
To lahko storimo najprej tako, da pokažemo primere dobre prakse in se učimo iz njih. Tako, da skupaj pogledamo, kje smo Slovenci bolj in kjer manj solidarni, kje so naše močne in kje šibke točke, kje so največji izzivi. Tako, da naredimo korak naprej v refleksiji in ovrednotenju obstoječega stanja ter iz tega usmerimo pogled naprej.
Ne nazadnje, osrednje vprašanje je, kaj lahko kristjani in drugi ljudje dobre volje naredimo in prispevamo za bolj solidarno življenje naše družbe in človeštva.
