Se vam je že kdaj zgodilo, da ste se znašli v težki in brezizhodni situaciji? Da ste bili tik pred tem, da se predate? Da se ne greste več, ker nima smisla? Pa se je kljub tej navidezni brezizhodnosti kasneje vse prav/dobro izteklo?
Da se je tako izteklo, ste bili najbrž deležni milostnega upanja in zaupanja v nekaj, v nekoga…sama bi temu rekla zaupanje v Življenje. S tem mislim na preplet zaupanja vase, zaupanja v (so)človeka in zaupanja v presežno. Naj obrazložim, kaj si naivno predstavljam pod temi ‘zaupanji’ in kako so po mojem mnenju le-ta neločljivo prepletena.
Zaupanje vase po mojem zaobsega od temeljnega zaupanja vase, da bomo kos izzivom, pa do zaupanja v svoje notranje moči, tudi skrite, za katere sploh ne vemo, da so v nas in pridejo na plano, ko jih najmanj pričakujemo in hkrati ko je to najbolj potrebno.
Da si danes kos dražljajem časa in družbe, je še kako potrebna zvrhana mera najprej zaupanja vase. Koliko zaupanja vase potrebuje šele nekdo, ki ima kakršno koli ‘pomanjkljivost’ npr. da ne vidi, pa je kos vsem izzivom…prav občudovanja vredno!
Ko pogledam svoj potek prelomnih življenjskih dogodkov za nazaj, se mi zdi, kot da ne bi bila jaz v vlogi sebe, sprašujem se, kako sem lahko takrat tako odreagirala, živela, kako sem lahko zaupala….Te ‘pogledi’ nazaj mi dajo poguma za naprej.
Od kod torej meni vsa ta energija, moč in zaupanje vase, če ne ravno od temeljnega ‘zaupanja v Življenje’? Najbrž da ima svoj delež pri tem tudi zgled staršev in starih staršev ter drugih dragih ljudi.
Zavedam se, da vsi ljudje nimajo tako močno izoblikovanega zaupanja vase, morda tudi zaradi negativnih (psihosocialnih) izkušenj in nevzpodbudnega okolja.
Zaupanje v sočloveka
Zaupanje v (so)človeka, v družbo in njene oblike se mi zdi še najtežje, ker je največ dinamike in neznank v odnosih. Pa tudi zato, ker je po izgubi (ali še huje, po zlorabi) zaupanja tako zelo težko ponovno zaupati v nekoga in nekomu. Kar pa danes sploh ni redek pojav, ko te na vsakem koraku obdajajo promotorji glavnih vrlin današnje družbe kot so sprenevedanje, laganje, hinavščina, nenačelnost, neodgovornost ipd.
Zaupanje v sočloveka pa je po mojem mnenju spet pogojeno s sprejemanjem. In obe vrlini sta odvisni od časa; tako za sprejemanje kot za zaupanje je namreč potreben čas (zorenja). Čas, ki ga vsi tako skrbno kujemo, odmerjamo, načrtujemo…
Si utegnem dopustii v tej naglici sprejemati različnost drugih in posledično spontano razviti odnos, ki temelji na medsebojnem zaupanju? Priznam, da imam na tem področju še precej rezerv (velik delež rezerv gre na račun preteklih razočaranj, v izogib novim…).
Od rane mladosti me sicer spremlja načelo, da si skavt šteje v čast, da si pridobi zaupanje. In za izpolnjevanje le-tega se trudim, morda ne vedno dovolj očitno. Verjamem, da je veliko ljudi, ki se tudi trudi.
Zaupanje v presežno
Ker se nam v življenju dogajajo (tudi velike) stvari, na katere pač nimamo vpliva, in ki nam nehote usmerjajo življenje, si upam trditi, da je zaupanje v presežno glavni pogoj za sprejemanje stvari in dogodkov, sprejemanje – a ne pasivno! – pa pogoj, da lahko v polnosti živimo to, kar nam Življenje ponuja. Zato si drznem trditi, da za tistega, ki zaupa v presežno, Življenje teče v vsej polnosti.
Ob procesu sprejemanja se lahko pojavi kopica (tudi brezplodnih) vprašanj, na katere še nimamo pravih odgovorov, a sama si ob takih trenutkih rada prikličem v spomin F. S. Finžgarjeve besede: “Zakaj tako in ne drugače bo odgovorila večnost…” Je pa zaupanje v Življenje posebna milost. Teta Ivanka ponavadi ob modrovanju o življenju reče: ”Ko se nam zdi, da nam Bog zapre vrata, se kasneje izkaže, da nam je pustil priprto okno”.
Sama pa pristavljam, da ne bi imela nič proti, če bi tudi na naših bankovcih, kovancih pisalo In God We Trust – ker sem tak tip človeka, da rada vidim znamenja na poti, da me spomnijo in nevsiljivo opominjajo na bistvo…
Verjamem, da mi je dano hoditi po ravno prav strmi poti* z ravno prav težko malho, bisago za na pot, da bom zmogla priti na cilj**, kljub temu, da občasno potrebujem kratek počitek, tudi krajši otroški ‘negremseveč’, najbrž tudi kakšno kratko slepo pot… A pogled na že prehojeno me opogumlja, da se splača (po)truditi za cilj.
Vsem želim obilo zaupanja v Življenje,
(*popotni) pozdrav, Jera Rak
**cilj je lahko različen; morda le odgovorno živeti tukaj in zdaj, brez vere v onstranstvo, lahko pa je tudi strmenje k večnosti in k popolni Ljubezni, ki je Bog
Jera Rak je mama otroka s posebnimi potrebami.
