Skulptura sprave, foto: Internet
Prikrita vojna grobišča nas izzivajo, da naredimo korak k svojemu bratu
V slovenskem kotlu postaja vse bolj vroče. Smo sredi poletja. Vroče nam je zaradi gospodarske krize in vseh posledičnih stisk. Posebej zaskrbljujoča se zdi vročina, ki puhti iz rastoče napetosti med levostjo in desnostjo, pa ne le zaradi parlamentarnih volitev. Različna nazorska orientiranost je v normalnih družbah nekaj najbolj običajnega. Mi nismo normalna družba. Pri nas izgleda, kot da se bomo vsak čas vsi skuhali zaradi neobvladljivo uničujočega notranjega vretja. Ali bi lahko našli kakšen ventil za prehud pritisk v tem nevarnem ekonom loncu?
Okrog šeststo prikritih vojnih grobišč nazorno priča o usodni udarjenosti Slovencev z bratomorom. V prvem takem primeru v zgodovini človeštva je Bog postavil precizno vprašanje: »Kje je tvoj brat …?« – Ali ne odgovarjamo tudi mi pretežno s kajnovsko aroganco: »Ne vem. Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9)
Ali smo mi varuhi svojih bratov? – Tistih v raznih jamah že nismo, ne poznamo njihovih imen in usod, ne poskrbimo za njihov dostojen pokop, ne raziskujemo dovolj, kaj se nam je v resnici sploh zgodilo. Pomore bi večinoma najraje utajili ali vsaj potisnili na rob zavesti zaradi nepojmljive grozljivosti, občutkov krivde, udobnosti predajanja režimskim razlagam, odpora do konfliktnosti … Na drugi strani je problematično nabiranje političnih točk in občutkov superiornosti na račun umorjenih, kar tudi ne more prispevati k odpravljanju narodovega fizičnega, moralnega in političnega uničenja.
Skulptura sprave, foto: Internet
Kako odgovarjamo na vprašanje, kje je tisti tvoj brat, ki je mučil, zapiral, ovajal, izdajal, moril …? Ni težko ljubiti dobrih bratov, a kaj bo z ostalimi? Ali lahko od teh pričakujemo in celo zahtevamo uvid v zablode, kesanje, opravičilo in popravo krivic, ne da bi jim stali ob strani? Kako naj sami spravijo skupaj kaj dobrega? Saj ne potrebujejo relativizacije zla in površne psevdodobrote. Omalovaževanje zločinov in pozabljanje preteklosti zmanjšuje tako možnosti počlovečenja kot tudi razvoj splošne civilizacijske zavesti naroda. Vsi, brez izjeme, potrebujemo molitev drug za drugega.
Da bi bili vsi bratje in seveda sestre, da bi bili vsi naši in da bi vsi vse sočutno imeli za svoje, je nastala pobuda vseposvojitev.si. Z vero, da pri Bogu nemogoče postaja mogoče.
Romana Bider živi v Ljubljani. Svoje razmisleke objavlja v različnih katoliških medijih.
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
