Ni pomembno koliko dajemo, pomembna je naša srčnost pri dajanju.
Mati Tereza
Tisti, ki smo imeli srečo, da so nas del življenja spremljali stari starši, ali katera od drugih starejših oseb iz sorodstva ali sosedstva, smo imel priložnost svet videti skozi drug zorni kot. Seveda je bil ta odnos, zaradi razhajanj pogledov na življenje, včasih tudi boleč, a prav raznolikost nas bogati. Ko se danes ozrem na moj odnos s starimi starši, pri katerih sem živela več kot deset let, se spomnim le lepih stvari.
Zakaj pravzaprav pišem o tem? Zdi se mi, da je naša družba v nekem trenutku začela stare ljudi izločati iz aktivnega življenja in jih omejila na njihove potrebe in pričakovanja. Namesto, da bi jim dodelila kakršno koli vlogo, primerno za njihovo starost, jih preprosto poriva na obrobje družbe. Vse več starejših ljudi se znajde v domovih, marsikdo osamljen preživlja dneve v svojem stanovanju. Starost postaja nezaželena, mladost in lepota precenjena.
Nekoč so bili starejši ljudje eden od stebrov družbe. Njihova modrost rojena iz številnih izkušenj, tako lepih, kot bolečih, oplemenitena z zavedanjem minljivosti, je vzpostavljala ravnotežje ambicioznim, vihravim, nepremišljenim, neizkušenim, zaletavim mlajšim generacijam. Danes postajajo stari ljudje več ali manj breme družbe. A ne zato, ker je temu res tako, temveč zato, ker v njih ne vidimo več ljudi, ki so spodobni dajanja, temveč zgolj jemanja.
Seveda ne morem posploševati, a zdi se mi, da gre trend neizbežno v to smer, da vse več starih ljudi sprejema ta pričakovanja družbe o »nekoristnosti« in »bremenu«. »Aktivna« družba pa se vse pogosteje sprašuje, kdo bo poskrbel za čedalje večjo skupino starejše populacije. Nihče ne vidi tako daleč, da bi se zavedal, da bo slej ko prej tudi sam v skupini starostnikov.
Že nekaj časa nazaj sem prebrala prispevek o domovih za starejše v Kanadi, v katere so namestili vrtce. Takšna kombinacija se je izkazala za veliko uspešnico. Starejši v domu za ostarele so nenadoma oživeli in dobili čisto nov smisel. Nekdo jih je potreboval! A tudi otroci so dobili svojo priložnost, da so izposojenim »babicam in dedkom« pokazali trik pri igranju različnih iger. Večina otrok v vrtcu namreč nima priložnost, da bi se družila s svojimi pravimi starimi starši, zato so navdušeni nad nadomestnimi.
Pred leti sem brala tudi o skupnosti stanovalcev bloka na Dunaju, ki so se organizirali kot velika družina. Mlajši so starejšim pomagali pri opravkih, ki jih niso več zmogli sami, oni so v zameno pazili otroke in prispevali k tistim opravkom, ki so jih zmogli svoji starosti primerno. Vsakdo, pa naj bo še tako star, lahko naredi nekaj za skupnost. Ne zato, ker bi moral, temveč zato, ker je naša narava takšna, da z dajanjem pravzaprav dobimo več, kot z jemanjem.
Dajmo starejšim priložnost, da dajejo.
Objavljeno na blogu Sabine Podjed Mavrični svet.
