Francoski filozof Paul Ricoeur je nekoč poudaril pomen dobrega, ki ga storimo v okviru institucij. Pojem dobrega smo namreč preveč navajeni zožiti na dejanja, ki jih preprosto storimo, ne da bi za to potrebovali kakršenkoli institucionalni okvir. Tako lahko damo nekaj drobiža beraču ali pomagamo starejši sosedi pri gospodinjskih opravkih in večina se bo strinjala, da je bila to dobra in lepa gesta človeške bližine.
Precej bolj nenavadno se sliši, če rečemo, da je dobro storil tudi tisti, ki je zjutraj po službeni dolžnosti splužil cesto ali popravil električno napeljavo. Se ne pojavi vendar ugovor, da tega ni storil iz nagiba, da bi pomagal drugim, ampak preprosto zato, ker je to njegova služba? S tem, ko je ta človek splužil cesto, naj ne bi naredil nič dobrega, saj je bila vendar njegova dolžnost, da to stori.
A vendar se skupaj s francoskim filozofom vprašajmo, ali je res prav, da tako skrčimo naše pojmovanje dobrega? Ali nismo pri tem pozabili, da je vendarle človek tisti, ki vzpostavlja institucije, in sicer ne zato, da bi te obstajale zaradi samih sebe, ampak z nekim določenim namenom? Do neke mere je sicer povsem razumljivo, da je institucija pri sodobnem človeku, zaznamovanem z izkušnjo uradniškega aparata, ki se v svoji brezbarvnosti zdi tako velikokrat popolnoma odtujen življenju, prišla na slab glas s prizvokom neosebnosti, vzvišenosti in hladnosti. Toda kljub temu ne smemo prezreti truda ljudi, ki se v različnih institucijah trudijo za dobro.
Nenazadnje ohranja beseda »služba«, ki jo prevečkrat dojemamo samo kot skrb zase, isti koren kot glagol »služiti«. In človek, ki je splužil cesto in nam tako omogočil, da smo šli po naših opravkih, električar, ki je popravil napeljavo in prinesel v naša stanovanja luč tudi ob večerih, in smetar, ki odnaša površno nagrmadene odpadke, služijo drugim, se žrtvujejo zanje in delajo dobro, čeprav se morda vsak dan neposredno ne zavedajo, da so nekaj dobrega storili, ampak jim zvečer, ko ležejo spat, težke veke od utrujenosti padejo prek oči, ne da bi nujno posebej mislili na to, koliko ljudem so s svojim delom olajšali življenje.
Predstavljajmo si le za trenutek, kako bi potekalo naše vsakodnevno življenje, če ti ljudje ne bi opravili svojega dela. In s tem ne mislimo na hrup, ki ga zganja razvajeni zahodnjak, ko se razburja zaradi neke malenkosti; s tem mislimo na tragične učinke, ki jih ima lahko na primer zanemarjanje prometnega ali električnega omrežja. Tudi v institucionalnem okviru torej lahko delamo dobro. Kajti institucija sama po sebi še ni zaviralka dobrega, ni gmota, ki bi naredila naša prizadevanja brezbarvna in jalova, in ni nujno naraslo vodovje, ki bi nezadržno spodjedalo naše upanje.
Ne samo lastno ozemlje in prebivalstvo, temveč tudi institucije gradijo državo. In s tem ne mislimo samo na državno upravo oziroma na državni aparat. Ta je samo ogrodje za to, da lahko delujejo različne institucije, ki so vedno v taki ali drugačni povezavi z državo, saj te nenazadnje delujejo na zakonski podlagi, ki jim jo ta določa. In prek institucij gradimo državo tudi vsi, ki smo vanje vključeni. Če je naša želja delati dobro, potem moramo od države zahtevati takšne institucije, kjer to ne bo ovirano. In to ni pasivna drža nemočnega opazovalca. To je, nasprotno, drža nekoga, ki gradi, daje predloge in postavlja okvir, znotraj katerega bo lahko najbolje deloval za skupno dobro. Država je tako vedno v gradnji, kar predpostavlja našo aktivnost. Če je odgovornost države to, da ne ovira po nepotrebnem nastanka institucij, prek katerih bomo lahko najbolje delali dobro, pa je naša dolžnost to, da tak institucionalni okvir dejansko vzpostavimo, podpiramo in neprestano izboljšujemo.
Foto: Aleš Čerin
