Zadnje čase velikokrat zjutraj ujamem samo sebe, ko razmišljam, kako bi moralo biti, kaj naj ta dan, ki je pred menoj, prinese. Naj se zgodi to, ali naj se zgodi ono. Ure minevajo, pa spet in spet ugotovim, da stvari tečejo po svoje. Že spet je padlo vmes nekaj nepričakovanega.
Seveda moram vskočiti in pomagati pri varstvu. Ne bo šlo s tem mojim načrtom, da bi končno lahko ves dan pisala novo knjigo, ali da bom šla na obisk, kamor se že dolgo pripravljam, saj se me stara gospa vedno tako razveseli. Ne bo mogoče, da bi šla z možem na pot, ker so njegove bolečine spet prevelike. Nenapovedan obisk in prijeten pogovor o nepredvidenem se potegne čez pričakovanje. V stiski me pokliče zakonski par. Prijateljica ima zdravstvene težave. Ugotovim, da nimam dovolj sestavin za kosilo, ki sem ga nameravala pripraviti. Vse gre drugače. Že spet.
Odločila sem se, da se bom vsakič temu, kar pride, prepustila. Če se že odločim, da bom zavestno sprejemala svoj tok dneva, ker pač želim tako sodelovati, se bom temu prilagodila brez jeze in slabe volje. Naredila bom, kar bom mogla. Nič ni usodnega. Ni dobro, da bi zagrizeno zahtevala prav to, kar sem si zamislila na začetku dneva. Nasmehnem se v dan, mehko začutim njegov dih, ki se povezuje z dihom stvarstva. Kot brez meja je, kot odprta pot, povezava z neskončnostjo. Ko se prepustiš, močno začutiš življenje. Polno ga je v meni in okrog mene. Čeprav ne vem, kaj prinaša naslednji dih, kaj šele naslednji dan…
Prav tako je s tednom, prav tako je z mesecem, letom, z leti. Odpreti svoje srce in zaupati v to, kar prihaja. Odpreti svojo dušo za vse, kar mi nalaga življenje, kar pričakuje On, ki je v vseh preizkušnjah zraven.
Življenje prihaja k nam v polnosti. Na poti je enajsti vnuk. Kako lepo, da to doživljam, da moji otroci sprejemajo svoje prihajajoče otroke! Odprtost za življenje. Zaupanje vanj. Tako pomembno je to. Ne pa strah, udobje, postavljanje zahtev po bogastvu, zbiranje denarja, beg pred odgovornostjo, zavist, jeza…. Ob teh se življenje sesuje.
Vsak vnuk je nova človeška zgodba, je dokaz zaupanja v življenje. Je radost življenja. Je dokaz, da je vredno, da živim. Je upanje, ki je zraslo iz zaupanja.
Silva Matos
Silva Matos je psihologinja, psihoterapevtka, avtorica večih knjig, dolgoletna sodelavka Socialne akademije.
