Spet je pred nami vsemi en lep konec tedna in na svoj račun, do svojega samozadovoljstva bomo lahko prišli vsi, skupaj ali posamično. Barve okrog nas so v kontrastih od pomladno zelene trave, do živobarvnih plodov na drevesih ali cvetja v gartelcih, do že pravih jesenskih odtenkov, ki se zgoščajo okrog rjave. Vse barve pa so intenzivne, kot je intenziven jesenski čas.
Pred zimo je še toliko vsega opraviti, letos pa se prekriva še poletno pobiranje pridelkov in zimsko pospravljanje hkrati. Blazine in ležalnike pospravljamo pod streho, ker jih nočna vlaga tako napoji, da se ne usuše do konca dneva kljub soncu, ki se še kar trudi. A svetloba je že drugačna, bolj jarka, bolj prodorna.
Meni na balkonu sredi Ljubljane raste buča z dolgimi vrežami, še celo v dežju polna velikih oranžnih cvetov. Čez poletje je komaj preživela, bila je ostanek sadik v lončkih, ki so bili višek. Posoda z zelišči je bila prazna, ker je bilo vse zgaženo in zaprašeno zaradi rezanja ploščic za mojo lepo novo kopalnico na balkonu, sem tja vtaknila tisto revščino od buče. Opletla je ograjo in zdaj se vzpenja že na vrvico na obešanje perila in se tam ovija. Pričaram si eno malo dete, ki boža cvetove, izbira in se na koncu odloči, da nobenega ne odtrga.
Prav počasi in zanesljivo se ta čas obračamo vase, kot bi se na nek način pripravljali na zimsko spanje. Kulminacija kontemplacije se bo dogajala okrog 1. novembra, v ravnovesju z naravo in duhovi preteklosti, našo utrujenostjo in poglobljenim ukvarjanjem samih s seboj. Ta čas se meni potegne prav do zimskega solsticija, ko se mi nenadoma začno roke širiti in dvigati proti nebu, kot v primitivni prošnji in upanju. Tako malo bi rada, pričakovanja so tako banalna, pa vendar … nisem med izbranimi, znova.
Letos bo ves ta čas zelo drugačen, saj prihaja v mojem rodu med nas novi naseljenec planeta Zemlja. Pogrešam tiste stare čase, ko so bile generacije še povezane zaradi samega preživetja, zdaj to postaja bolj zato, ker se naj bi imeli radi ne le horizontalno, tudi vertikalno, medgeneracijsko. Morda bo k nam kmalu uvožena tuja novost, nadomestne vnuke bodo iskali osamljeni babice in dedki, vnuki bodo potrebovali nadomestne babice in dedke … eh, novi časi medgeneracijskega sodelovanja so to.
Na sprehodih z mojo peso se mi pridružijo tuji otroci, ki me pozdravljajo z ‘živjo’, kot bi bili skupaj še pred pol ure in za vogalom brskali za skritimi zakladi. Tako siti so praznega potikanja okrog bloka, ko nimajo kaj početi. Nastajajo pravi mali prepiri zaradi ‘pomembnih’ reči in gledam dekletca, ki se zberejo v krog in šepetajo, poskušajo razumeti svoje odraščanje in odraščanje svojih vrstnikov nasprotnega spola.
Slišala sem nekje, da smo Slovenci že stoletja narod družin brez očetov, že davno pred modernimi ločitvami se je to dogajalo. Očetje so odhajali za delom in se občasno vračali. Takrat so morali tudi mali otroci spati v svojih posteljah, veliki otroci pa pospravljati za seboj in te reči. Dokler pa je bil odsoten zaradi zaslužka, so živeli skupaj mama in otroci, pa morda njena mama. No, moja družina ni bila brez očeta, bila je brez mame, se me že celo življenje drži drugače in drugačnost. Ampak brez očetov pomeni otrokom odraščanje brez moške avtoritete, izkusila sem v življenju tudi drugo plat. Očetova vloga je avtoritarna, saj so ti tisti, ki kaznujejo, ker brezpogojno ljubijo svoje otroke po tradiciji in tudi močno v praksi pač mame. In poženščeni moški, ki ustrezajo današnjim ženskam, otrokom pa ne, ker jim ne pomagajo k odraslosti, so v težkem medgeneracijskem primežu, ne upajo narediti reda v domači hiši.
Izkusila sem vso težo vzgoje pri svojih otrocih, ker je težko izvedljivo z žensko brezpogojno ljubeznijo zahtevati od otrok dosledno spoštovanje pravil in jih kaznovati ob kršitvah v eni osebi. Kot bi bila po potrebi v krilu, po potrebi pa v hlačah. Hkrati božala in tolažila, pa še kaznovala zraven, redkih otrok samohranilstvo staršev socialno ne poškoduje za vse življenje.
Solze pogrešanja se suše, pljuča se polnijo s svežim zrakom, ko vsa pamet ne zaleže, z očmi brskam naprej v prihodnost in se podam na romanje. Oči govorijo zgodbe jutranjim oblakom, ko mesto še spi. Jesen je tako barvita, da človeku ni dobro med zidovjem ostajati, lepote tega sveta so zunaj.
Prispevek objavljen na blogu Simone Gostinčar Babica.
