Foto: Osebni arhiv
Previdno vstopam ,…
znan mi je ta prostor,
čutim, kot da je ob prihodu padel zastor.
Vse mi je tako domače,
a ob enem
tega kotička tam še ne poznam. (Tamara Paravan )
Ste se že srečali sami s sabo? Kaj ste takrat občutili? Ste se znali pogovoriti sami s seboj?
Socialni delavci in ostali strokovni delavci v pomagajočih poklicih se vsakodnevno srečujemo sami s seboj in vodimo notranje dialoge. Niso vedno strokovni, so tudi osebni in svojski. V današnjem času, ko vlada kriza, vpeta v materialni vidik, se pred našimi očmi odvija še večja kriza. Kriza, ki bo odsevala še na rodovih za nami – to je kriza vrednot. Pri mojem delu v zadnjih mesecih se mi prižiga lučka upanja. Morda zaradi tega, ker sem notranji optimist ali pa zaradi zgodb, ki jih spremljam in v katere sem vpeta. Te zgodbe me navdajajo z upanjem. Takrat, ko je človek najbolj ranjen, takrat, ko padejo vse maske in fasade tega sveta, takrat ko moraš vase in ko moraš narediti notranjo spravo, se srečaš s svojim bistvom. Ko te bolezen razčloveči, ko si brez zunanjega blišča in čara, ko obleke, nakit, družbeni uspehi, poklicne titule niso več pomembni. Ko si želiš le bližine ljubljenih – tistih, ki jih imaš rad, in ko zmoreš narediti notranjo inventuro, se soočiti s svojimi notranjimi demoni, takrat zrasteš. Zmoreš nekaj spremeniti, konec koncev se tudi posloviti. Ob umirajočih in njihovih svojcih se strokovni delavci Slovenskega društva hospic vsakodnevno srečujemo z dialogi. Dialogom umirajočega, njegovih svojcev, vseh skupaj pa tudi z našimi – osebnimi. Kako zdravilno moč ima pogovor, kako lahko zdravi, odpušča, razrešuje, se morda ne zavedamo, dokler ne pride naš čas za slovo in poslavljanje. Na drugi strani istočasno lahko ranimo, prizadenemo in zadržujemo nekaj, kar bi moralo po naravni poti oditi. Nagovorjena sem bila, da pripravim prispevek o dialogu; ob razmišljanju o tem in vstopanju vase, sem se odločila, da se ne bom naslanjala na velike avtorje, ki so pisali in še pišejo o dialogu, tudi teorij ne bom podajala. V izziv naj bo razmislek, vaš razmislek in povabilo, da vstopite v dvorano svoje duše veliko prej, preden začne bíti vaša zadnja ura.
V življenju si moramo dovoliti imeti krila, si drzniti in upati. Moramo se družiti in pogovarjati. Žal današnji naraščajniki ne znajo več osebno komunicirati s sogovornikom na drugi strani. Človeka nadomešča virtualni svet, socialna omrežja in tipkovnice raznoraznih oblik. Za dober dialog, dobro komuniciranje moramo imeti priložnost se zazreti nekomu v oči, se ga dotakniti, videti in opazovati neverbalno komunikacijo, saj ta pove več, kot tisoč besed.
Vsi tisti, ki vsakodnevno dobivamo zrcala v obliki naših uporabnikov, upam, da zmoremo še izpeljati dialoge s samimi s seboj in s svojimi kolegi. Na takšen način se razvijamo in lahko gradimo, strokovno rastemo in smo zgled zanamcem.
Dotakniti se moram tudi tišine. Tišine, ki je za nekoga balzam in trenutek umika, za drugega boleče doživljanje. Tišina je prostor za dialog. Izkoristite te trenutke tišine, ne bojte se jokati, kričati, smejati s samim seboj. Doživite se in pogovorite se sami s seboj. Soočenje s samim seboj je najtežji dialog, a obenem tudi najbolj zdravilen ter opogumljajoč.
Pogumno.
Tamara Paravan
Tamara Paravan je univ. dipl. soc. del., ki v Slovenskem društvu hospic deluje kot strokovna delavka.
Prispevek izraža mnenje avtorja in ni uradno stališče Socialnega tedna.
