Tamino in družinska ljubljenka Elza, foto: Tamino Petelinšek
Kar sem si želel, sem dobil. To si včasih rečem, kadar se pritožujem, ko delam do pozne noči. Življenje me je z leti postavilo na trdna tla, da če želiš odrasti, se moraš osamosvojiti. S tem je povezan obstoj, ki je nujen, posebno, če si naliješ čistega vina ob prepoznavanju življenjskih prioritet. Nam je zaupal Tamino Petelinšek, avtor naslovne fotografije Socialnega tedna, Skoči ven! Z njim smo naredili kratek intervju o tem, kakšna je zgodba za zmagovalno fotografijo.
1. Kdo je Tamino Petelinšek? Se lahko, prosim, na kratko predstaviš?
Devet let sem mož, oče štirih otrok in fotograf, ki s tem znanjem preživljam sebe in svojo družino. Na fotografijo gledam podobno kot na družino. Povsod so trenutki, ki jih ne smeš zamuditi, ali na silo rekonstruirati. Delo moraš opravljati odgovorno, saj bodo tudi otroci potrebovali čut do dolžnosti do sočloveka. S svojim delom jim nisem v zgled, saj me vidijo ko od njih odidem in se navadno pozno vračam. Zato se trudim svoj prosti čas z razliko od slavnih fotografov preživeti z njimi. Upam, da mi nekoč ne bodo očitali, kakor mi žena (še) ne.
2. Kako si se zagrel za fotografijo? Kdo te je navdušil, naučil, kdaj si dobil svoj prvi fotoaparat?
V družini smo se fotkali 3x letno s trotlzihrom, ki je imel bliskavico za 4 kratno uporabo. Iz tistega časa imamo lepe spomine, ko je bil družinski fotograf moj oče, mama pa je kasneje kot vzgojiteljica vodila fotosekcijo v dijaškem domu. Prvi resnejši aparat je bil yashica, ki je bila leta 1995 prvi SLR. Kmalu pa sem sem navdušil nad Nikonom, in njemu ostal zvest.
3. Kakšna je služba profesionalnega fotografa? Kaj pa sicer najraje fotografiraš?
Justin Stanovnik, ki je bil kot mladoletnik prepeljan v podobnem živinskem vagonu v lager na Teharje z namenom razčlovečitve, foto: Tamino Petelinšek
Kar sem si želel, sem dobil. To si včasih rečem, kadar se pritožujem, ko delam do pozne noči. Življenje me je z leti postavilo na trdna tla, da če želiš odrasti, se moraš osamosvojiti. S tem je povezan obstoj, ki je nujen, posebno, če si naliješ čistega vina ob prepoznavanju življenjskih prioritet. Pri meni je cilj srečna starost, v objemu žene Lucije in šestnajsterih vnukov. Romantični pogledi…. vem, da to si želim. Prepričan sem, da je vojnih ali ekstremnih fotografov na svetu že preveč in ni vredno, da zaključim svoje živjenje pod streli kakšnega sirskega ostrostrelca, ki mu je pobijanje edini smisel. Je pa res, da se poklicno vidim le v reportažni fotografiji. Ta mi omogoča sprostitev notranjih vzgibov, kar navadno velja za avtorsko umetnost. Moj delodajalec je Slovenska tiskovna agencija, ki na določen način iz prve roke producira vesti in jih pripravlja za medije. V slovenski news fotografiji sta dve poglavitni slabi lastnosti: rutina in urniki. Rutina zato, ker se pokriva dogodke v politiki, kjer se formati dogodkov stalno ponavljajo; dogodki pa se najavljajo želo kratkoročno in moraš včasih postaviti zadolžitve pred interes družine. Lepota pa je v tem, da imam rad svoj polkic, ker sem stalno zunaj, nevezan na fizično pisarno. Ta je pogosto avla, lokal, prostor z dobro wifi povezavo, klopca ali kakšna press soba. Kot uradni fotograf protokola, predsednika države in vlade, imam profesionalni stik z inštitucijami, ki nunjo pogojujejo obstoj domovine. Neglede na barvo vlade ali predsednika, mi je v izredno čast da mi je zaupana ta naloga in se kljub kroničnim boleznim države počutim njej koristen. Pogosto uradni fotografi srečujemo in delamo tudi posredno za osebnosti, ki pridejo na obisk v Slovenijo, ki jih sicer ostali državljani ne vidijo drugje kot na TV. Seveda pa mora biti z moje stranij zagotovljena lojalnost in zaupanje do delodajalca ali naročnika.
4. Če bi moral izpostaviti eno svojo fotko (ali serijo fotk), katera bi to bila? Zakaj bi jo izpostavil – zaradi kvalitete ali zgodbe v ozadju?
Najraje se spomnim serije fotografij, objavljene v reviji Fotografija, ki še danes velja za edino revijo avtorske fotografije v Sloveniji. Tam sem leta 1999 dobil priznanje, ki mi je dalo zagona do danes in naprej. Kot moški nasploh, tudi avtorji potrebujemo izraženo spoštovanje, potrditev.
5. Se spoznaš tudi na analogno fotografijo ali si že generacija zgolj-digitalne-fotografije? Kako kot profesionalni fotograf gledaš na to, da je z digitalizacijo in dostopnostjo opreme (fotkaš lahko tudi z mobijem) že vsakdo lahko fotograf?
Če znam zaflikati gumo na kolesu še nisem vulkanizer in če znam stisniti fotko v instagramu, še nisem fotograf. kaj danes pomeni definicija ‘fotograf’ je veliko vprašanje. Kmalu pa dobiš odgovor, ko potrebuješ kvaliteto in ne kvantitete. To problematiko poznajo naročniki, ko po svojih raznolikih občutkih in finančnih zmožnostih izbirajo med pravično ceno kvalitete ali zastojnskostjo amaterske fotografije. Posledično pa na likovno senzibilne ljudi slab izdelek vpliva izdatnejše kot sam gospod Donat.
6. Kakšna je zgodba za zmagovalno fotko?
Gre za skoraj naključni posnetek dogodka v Gornji Radgoni, ko so na katoliškem shodu leta 2004 zaplesali mladi, razigranost se je prebudila tudi v tem gospodu v letih, ki je rad zaplesal z njimi in svojo soprogo, ki ga je od daleč opazovala močno spravljal v zadrego.
7. Kaj pa ti misliš, iz česa moramo Slovenci skočiti ven?
uf, iz svojih prirojenih samokaznovalnih vzorcev in si spremeniti nadimek “Seneda” v “Seveda”.
Tamino Petelinšek
