Nekega nedeljskega popoldneva sem se s kolesom odpravil skozi Idrijsko Belo v Zadlog. Šumenje Idrijce, Divje jezero, petje ptic v gozdovih in sveže trave, prepolne cvetlic. In potem čudovita planota, prepredena s potmi, domačijami, travniki, obdana z gozdovi, v svetlobi pozno popoldanskega sonca, ki je s svojimi žarki v igri z oblaki mamljivo žarelo na ta čudovit delček Slovenije. Lepota, ki ti vzame dih in prebudi v srcu misel: kako čudovit košček zemlje nam je Gospod podaril tu, pod Triglavom!
Pred tem, še v času zaprtih občinskih mej, sem odkrival kotičke naših dolin in grap na Tolminskem, zapuščene domačije, kjer je pred 100 leti teklo neko čisto drugačno življenje … In vendar – ista zemlja, podobni ljudje, vsak s svojo zgodbo in hrepenenjem po domu, po ljubezni, po Življenju. Skoraj vsak s koščkom zemlje: travnikom, vrtom, njivo, vsaj gredico – celo na balkonu stolpnice!
In ko z rokami kopljem in grebem po tej zemlji, ko moje noge hodijo po davno utrtih poteh, še preden smo urezali avtoceste in se je življenje začelo odvijati hitro, prehitro … ko v zemljo presadim krhko sadiko, se zavem: da, iz zemlje si nas zgnetel, Gospod! Iz tega minljivega prahu, ki si ga vzel v roke z nežno ljubeznijo in vanj vdihnil Duha. Podaril si nam življenje, da bi bili tvoji družabniki, sodelavci, tvoji prijatelji. Podaril si nam zemljo, košček doma, kjer si se z nami sprehajal v šumenju popoldanskega vetriča …
Obljubljena dežela – Očetov dar
Že slišim tvoj ugovor: »Preveč romantičen je ta uvod.« Pravzaprav ne. Težava je v nas, težava je prišla zelo kmalu. Od trenutka, ko nismo več sprejemali daru, ampak smo začeli grabiti. Ko smo rekli: »To je moje!« Ko smo bili zaradi tega pripravljeni tudi ubiti in ko je zemlja odprla usta in pila kri naših bratov in sester. In jo pije še danes. Vedno so bili Kajni in Abeli, a vedno znova Očetov glas kliče Abrahame, da bi pokazal, da je zemlja dar. »Obljubljena dežela« je zametek domovine, ki jo je Oče pripravil za vse.
Izkušnja Izraela – izkušnja 4000 let zgodovine! – je nekaj, iz česar se lahko učimo pravega odnosa do domovine. Najprej, da je dežela, ki nam jo je Bog pokazal in dal, dar. Ni nekaj, kar si prisvojimo, ampak sprejmemo z odgovornostjo. In tudi naredimo to, kar je potrebno, da sprejmemo ta dar. Ne pozabimo, da je prvi košček zemlje Abraham kupil od Hetejca Efrona (1 Mojzes 23)!
Ker sta dežela in potomstvo (ljudstvo), ki ju Abraham prejme od Boga, dar, smo vedno v skušnjavi, da bi postavili na prvo mesto dar, ne pa darovalca! Zato Izraelci izgubijo domovino vedno, ko se je polastijo. Skozi izkušnjo Egiptovske sužnosti in izhoda (2 Mojzes) jih Jahve uči, kako živeti resnično svobodo sinov.
Gospod jih vzgaja v zaupanju in veri, da je on tisti, ki jim bo dal deželo, da si je ne bodo priborili sami, z lastnimi močmi. Zato od generacije, ki je zdvomila in pomre v puščavi, le Jozue in Kaleb, ki sta verovala, zares tudi vstopita v obljubljeno deželo (4 Mojzes 14,38).
Vedno bolj se kristalizira, da je odnos z Gospodom resnična domovina za Izrael. Vsa izgnanstva in vrnitve, vedno znova porušeni in obnovljeni Jeruzalem kot simbol narodove izvoljenosti in samostojnosti, pripravljajo Izrael in človeštvo na sprejem Odrešenika, ki ne bo politični Mesija. Jezus bo radikalno relativiziral vsako politiko moči in nacije. Ker je Sin, bo prišel rešit vse otroke nebeškega Očeta. V veliki noči bo pokazal, v čem je njegova oblast: da da večno življenje vsem, ki ga sprejmejo (Janez 17,2).
Zato kristjani ne morejo nikoli več postaviti česarkoli drugega pred odnos z Gospodom. Tudi domovine ne! »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« (Janez 18,36) Jezusov odgovor Pilatu je odgovor vsaki politični oblasti, ki ne služi resnici in dostojanstvu človeka. Bog je »svet« ljubil. Tukaj ta »svet« pomeni človeštvo, ki se je uprlo Bogu in vztraja v grehu: v življenju brez Boga, ki privede vedno znova do prelivanja krvi. Ko sem središče jaz, moj interes, moja moč, sem proti drugemu. Tudi moj narod je proti drugemu narodu.
Zato je tudi Pavel zapisal: »Naša domovina pa je v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva (Filipljanom 3,20–21).
Kaj je torej za kristjana domovina?
Mislim, da je naprej način bivanja. Košček zemlje, ki ti je zaupan, je preizkus, ali ga bomo sprejeli kot dar in zanj skrbeli ali ga izkoriščali. Bomo cenili dediščino očetov in mater, jo plemenitili in dali naprej?
Naše bivanje v domovini in sobivanje z narodi, ki nas obdajajo, in s tistimi, ki prihajajo k nam, je preizkus, ali bomo spoštovali sebe in dar, ki nam je bil zaupan, ali bomo spoštovali drugega in drugačnost. Kristjanu njegova vera odpre veliko širša obzorja, kot je narod, ker nam je s krstom podarjena dediščina ljubljenih sinov in hčera nebeškega Očeta.
Ker sem sin nebeškega Očeta, sem lahko doma povsod. O tem beremo v pismu Diognetu, spisu neznanega avtorja iz 2. stoletja: »Kristjanov namreč ne loči od drugih ljudi ne dežela, ne jezik, ne običaji. /…/ Prebivajo v grških in barbarskih mestih, kamor je koga zanesla usoda, vedejo se po običajih domačinov v obleki, hrani in drugem življenju, a vendar kažejo čudovit in po splošni sodbi nenavaden način življenja. Živijo v svoji domovini, a so kakor priseljenci, imajo vse pravice kakor meščani, a trpijo vse kakor tujci; vsaka tujina jim je domovina, a vsaka domovina tujina. /…/ Da na kratko povem: kar je v telesu duša, to so v svetu kristjani. Duša je razsejana po vseh udih telesa. Kristjani pa po mestih sveta. Duša prebiva v telesu, a ni od telesa; tudi kristjani prebivajo v svetu, a niso od sveta.«
Zato zemeljska domovina ni nekaj, kar je v nasprotju z nebeško. »Nebo in zemlja združena sta srečen dom za vse ljudi,« molimo v brevirju. Združena, ne ločena! In prav za to modrost gre: ne ločevati zemeljskega in nebeškega, ampak združevati. Gre za logiko učlovečenja in odrešenja: Bog in človek sta v Kristusu in Cerkvi skupaj – za vedno!
To doživljamo pri vsaki evharistiji, ko »sad zemlje/trte in dela človeških rok« postaja Kristusovo telo. Pri vsaki maši naše zemeljsko bivanje prehaja v nebeško, se iz naše zemeljske domovine odpira prehod v nebeški Jeruzalem. In – da! – tam bodo domovine vseh ljudi, vseh narodov dokončno postale dom. V Očetovi hiši, v nebeški domovini, bomo dokončno in v vsej polnosti izkusili tisto, po čemer tu, v tej domovini hrepenimo.
Za konec naj zapišem še nekaj: na vse naše Babilone – ko smo rekli: »Naredimo si ime!« – je Bog, ki je Oče, odgovoril z binkoštmi. Tu vsak govori v svojem jeziku, a se vsi razumejo, predvsem, ker slavijo Boga in ne uveljavljajo sebe. Ker so sprejeli dar Življenja iz Duha, ne pa dokazali svoje moči nad drugimi. To je klic vsem kristjanom; tudi nam, ki živimo v domovini Sloveniji!
Vir: Prispevek je bil objavljen v Reviji Družina in Življenje, junij 2020
