Kriki in šepetanja o spravi
Na naslov filma Ingmarja Bergmana sem se spomnil na srečanju s politiki Ljudmilo Novak, Igorjem Lukšičem in Alešem Hojsom v torek 24. septembra zvečer v Arrupejevi dvorani pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Srečanje je bilo eden izmed dogodkov Socialnega tedna, namenjeno vlogi politike v slovenskem spravnem procesu. Iz vprašanj in odgovorov sem v svojih asociacijah slišal veliko krikov in nekaj šepetanja.
Kriki so mi odmevali iz opredelitve pojma sprava, kot jo vidi Ljudmila Novak. Opisala je dogodek pred nekaj dnevi, ko so v Ormožu slovesno blagoslovili spominsko obeležje 39 umrlim otrokom na gradu Ormož po 2. svetovni vojni. To so kriki po resnici in sočutju do vseh žrtev totalitarističnega komunističnega sistema in drugih totalitarizmov, tudi tistih, ki so zločine izvajali in bili v njih na različne načine prisiljeni – likvidatorjev, ki so zaradi svojih grozovitih dejanj težko živeli in umirali. Kriki odmevajo iz besed ljudi na spominskih slovesnostih po Sloveniji, v katerih ni maščevalnosti, ampak želja, da najdejo grobove svojih dragih in jih dostojno pokopljejo.
Krik je odmeval iz besed Slovenca iz Argentine, ki je prišel domov v Slovenijo in se spravil z morilcem svojega očeta ter čustveno pozval politike, predvsem na levici, naj priznajo tisti, ki so v Sloveniji ob začetku 2. svetovne vojne začeli državljansko vojno. Pomagajte politiki, spravite se, slovenski narod je bolan od neresnice, so donele njegove besede v dvorani. Marsikdo v Sloveniji mu pravi izdajalec, ker je iz Argentine. Za izdajalca so ga v Sloveniji naredili že kot otroka. So bili izdajalci tudi otroci, ki so končali v breznih in tisti, ki so umrli na gradu Ormož?
Nesprejemljiva so nova obtoževanja in obsojanja ljudi, obsoditi je treba slaba dejanja in sprejeti resnico, je dejala Ljudmila Novak. Občutke ljudi je treba spoštovati, usmeriti se v to kaj lahko naredimo za prihodnost, brskati po ranah ljudi, da bi si od tega nabirali politični kapital, je napačno, je pristavil Igor Lukšič in še: Politika ima nalogo delati za javno dobro, ne pa zganjati ljudi na kup ene proti drugim. Politika lahko angažira dobre potenciale v ljudeh, lahko pa jih angažira v sovražnost. Ljudje, ki so danes radikalni v družbeni komunikaciji in hujskajo ob vseh priložnostih, iščejo prostor za novo politično stranko. Ne bi bilo dobro za Slovenijo, če bi v tem uspeli.
Kot šepet mi je zvenela ugotovitev Ljudmile Novak, da so v slovenskem parlamentu končno le zmogli z minuto molka pokloniti žrtvam vseh totalitarizmov. Kot šepet so mi zvenele tudi ugotovitve, da se ljudje še danes bojijo govoriti o pomorjenih svojcih. Kako naj jim pomaga država? Igor Lukšič meni, da država ne more govoriti namesto njih, ne more jim odvzeti strahu. Alojz Hojs pa pravi, da je država dolžna pomagati materialno, da se uredijo grobišča pobitih in s simbolnim dejanjem obsodbe vseh totalitarističnih sistemov, tudi komunističnega, omogoči ljudem, da se ne bodo več bali. Je to le šepet ob dejstvu, da država Slovenija še zdaj ni sprejela deklaracije Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarističnih sistemov?
Svojevrsten sprehod v zgodovino je naredil Igor Lukšič, ko je ugotavljal, da je Jugoslavija obsodila komunizem že leta 1948, ko se je uprla Stalinu in navedel, kako je Willy Brandt, nekdanji nemški kancler, hvalil demokracijo v nekdanji Jugoslaviji. Zavrnil ga je poslušalec v dvorani, ki je jasno povedal, da jugoslovanski režim nikakor ni bil demokratičen. To je potrdilo tudi ustavno sodišče Slovenije s svojo trditvijo o nedemokratičnosti režima bivše Jugoslavije in njegovem kršenju človečanskih pravic. Zavrnil ga je tudi Aleš Hojs, ki je povedal, kako so ga zasliševali na jugoslovanski meji, ko je še kot mladenič v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja potoval v tujino. Kljub temu pa najbrž kar drži, kar pravi Igor Lukšič, da smo čuden narod, saj smo, kljub bridki izkušnji komunističnega totalitarizma, za predsednika države izvolili zadnjega predsednika Zveze komunistov v Sloveniji in potem še zadnjega predsednika predsedstva bivše Jugoslavije. Lukšič je povedal tudi zanimivo misel o zgodovinski znanosti, ki velja tudi za druge znanosti. Rezultati so odvisni od znanstvene metode po kateri delaš. Pri tem sem pomislil, da ob upoštevanju vzgoje režimskih novinarjev, ki jih je omenil Aleš Hojs, ni čudno, da Sloveniji tudi zgodovinska znanost ne more prinesti sprave.
Kakšna je torej pot sprave v Sloveniji, kje je rešitev? Je v skupnem spomeniku vsem žrtvam vojne? Tega ima država menda v svojih načrtih. Bi bila rešitev v posebni komisiji za resnico, po vzoru južne Afrike? Bi rešitev prinesla lustracija, ki bi odpravila miselne vzorce prejšnjega režima? Kam nas pelje oživljena ikonografija totalitarnega komunizma, ki smo jo lahko videli nedavno na stadionu v Stožicah in ob njej tujci zmajujejo z glavami?
Spomenik je potreben, a ne bo dovolj. Potrebujemo resnico, a tudi drugačno obnašanje, brez obtožb in obsodb, pravi Novakova. Ne potrebujemo opravičevanja, ampak resnico, ki je samo ena in še danes ni obelodanjena meni Aleš Hojs. Za lustracijo je nekoč zmanjkalo glasov v parlamentu, danes je za to prepozno pravi Igor Lukšič. Komisijo za resnico smo nekoč v parlamentu že imeli je dejal Aleš Hojs, to je bila Pučnikova komisija, vendar je pri svojem delu naletela na zidove neresnice, molka in odpora. Treba se je nenehno pogovarjati o tej temi pravi Igor Lukšič, iluzorno pa je, da bomo prišli do skupnega mnenja, zadovoljiti se bomo morali s tem, da se vsaj lahko v miru pogovarjamo in si priznamo različne poglede na našo zgodovino. Namesto, da neprestano iščemo razlike in razdvajanja, se potrudimo narediti kaj skupnega. O oživljanju stare ikonografije Aleš Hojs pravi, da je pod vsakim nivojem dobrega političnega okusa. S podobnimi besedami je opisal Igor Lukšič ravnanje svojega strankarskega kolega, ki je nedavno javno govoril, da je bil jugoslovanski režim še premalo učinkovit v obračunavanju z nasprotniki. Je odnos do njega v stranki dovolj odločen ali gre le za rahel šepet, sem se ob tem vprašal?
Ob vseh vprašanjih in odgovorih, krikih in šepetanjih, ki sem jih pri sebi slišal v tem večeru, mi je na misel prihajalo vprašanje, ki bi po mojem moralo odmevati med nami povsod, v parlamentu, v šolah, v družinah, v skupnostih: Kaj smo se Slovenci od svoje zgodovine naučili za naprej, za prihodnost naših potomcev? Bodo zaradi naše neukosti delali iste napake kot naši predniki in mi?
Tone Lesnik
