Foto: Center Aletti
Nagovor Toneta Rodeta na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, 14. junij 2015 – 1. del
S hizopom jih pokropi,
z vejico roženkravta in rožmarina,
z blagoslovljeno vodo večnega spomina!
(…)
S hizopom jih pokropi
te mrtvaške križevepotce,
nage mučenike,
skozi ječ krike,
povezane kot na povodce
na blede žice,
zasramovane, zapljuvane v lice,
zlakotnele, poniževane,
na vretena natezane,
razčetverjene in razrezane
in v srce zaklane;
pognane v hribe
pod nože kot pod ostre šibe,
pehane nad brezen obronke
s telesi kot rože potonke
in s streli v vratove
vržene v podzemske rove,
v jame in prepade
med kamenje in gade,
kopa h kopi,
krvava reka …
O zemlja slovenska,
kdaj boš zrna semenska
dvignila iz jame …?
Tine Debeljak, Črna maša za pobite Slovence
Foto: Radio Ognjišče
Na tem svetem kraju, kjer so bili pred 70. leti mučeni in ubiti tisoči naših rojakov, bi se spodobilo samo moliti ali molčati. Kaj reči, da ne bi izzvenelo banalno, nespoštljivo, površno? Zbrani smo, da se poklonimo žrtvam komunistične revolucije na Slovenskem. Spoštljivo se spominjamo predvsem vrnjenih domobrancev, neoboroženih članov Slovenske narodne vojske, mučenih in umorjenih po koncu druge svetovne vojne, zamolčanih vse do časa demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, sicer pa še vedno obrekovanih, brez dobrega imena in časti, ki si jo zaslužijo. K njim se vsako leto vrača duh s hvaležnostjo, s prepričanjem, da je njihova žrtev izprosila milost ter je že in bo še obrodila duhovne sadove za ves slovenski narod. Bog jim daj večni mir in večno srečo odrešenih, nam pa pogum in vztrajnost, da bomo zvesti pričevalci svojemu narodu!
Ta dan spomina potrebujemo živi, ne mrtvi. V postmodernih časih se mnogim zdi spomin nekaj zastarelega, celo nelagodnega. Življenje nas vabi, naj živimo iz dneva v dan, od izkustva do izkustva. A le spomin nam daje perspektivo, zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel. Zaradi spomina vemo, kdo smo. Kot pravi filozof Milan Komar: »Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači. (…) Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost vsebuje in pripravlja prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti. To je pogoj naše zakoreninjenosti v danem dejanstvu, naše človeškosti in vsega našega razmaha.«
Foto: Radio Ognjišče
Za pravilno osveščanje spomina pa moramo izhajati iz resnice. Biti ponižno odprti za vso nepredvidljivo, tudi bolečo težo resnice. Res je možno začasno zgraditi konsenz na mitu, vendar mit, ki temelji na laži, nima samo kratkih nog, temveč tudi rakavo drobovje in zakrknjeno srce.
Dovolite, da danes ponovim pomenljive besede ljubljanskega nadškofa metropolita, izrečene pred nekaj tedni na Brezjah (Op. ur. Nadškof Stanislav Zore je omenjene besede izrekel 16. maja 2015 v nagovoru pri zahvalni maši na Brezjah ob 70-letnici konca druge svetovne vojne: »Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. (…) Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: »Kje je tvoj brat?« (1 Mz 4, 9).«
Zato nikakor ne moremo mimo dejstev, ki so pripeljala do ene izmed največjih tragedij v zgodovini slovenskega naroda. Ne moremo molčati, dokler ne bo napočil nov čas iskrenega skupnega vrednotenja vsega, kar se nam je zgodilo. Naša dolžnost in odgovornost je, da preprečimo, da bi se zmote in napake iz preteklosti, ki so povzročile toliko gorja, še kdaj ponovile.
Foto: Radio Ognjišče
To pa je težka naloga, saj kot pravi mislec Alain Besançon v uvodu k slovenski izdaji knjige Zlo stoletja: »Spomin po naravi teži k izbrisu. Gre skoraj za biološki proces. Pogosto je bilo trpljenje pod komunizmom tolikšno, da ljudje o njem ne želijo govoriti. (…) Za delovanje spomina je potreben nenehen napor.« Besançon zaključi s to mislijo: »Slovenija je doživela poboj vojaških ujetnikov in družbene elite. Ta mirna dežela je imela osem koncentracijskih taborišč, več kot trideset taborišč prisilnega, »poboljševalnega« in »družbeno koristnega« dela. Deželo je režim stiskal v mislih in degradiral v navadah. Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.«
Letos obhajamo 70-letnico konca II. svetovne vojne in prav je, da ob tej priložnosti obnovimo spomin na nekaj zgodovinskih dejstev s postaj slovenskega križevega pota, od nemškega napada na Jugoslavijo do tragičnega razpleta vojne:
-
Foto: Kapela v Kočevskem Rogu, Center Aletti
Vojno in okupacijo slovenskega ozemlja s strani nemških, italijanskih in madžarskih sil so komunistični aktivisti izkoristili kot edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo.
- Milovan Đilas priznava sledeče o načrtu partije: »Od vsega začetka je bilo jasno, da so si komunisti že pred kakršnim koli bojem z okupatorjem prizadevali za poznejšo izključno oblast, z namenom, da se je treba bojevati proti vsaki drugi skupini, ki bi se prav tako pripravljala na odpor proti okupatorju. Vse nekomuniste je bilo treba na koncu bodisi uničiti ali kompromitirati zaradi domnevne kolaboracije.«
- Pred majem 1942, pod italijansko okupacijo, ko še ni bilo vaških straž, je komunistična Varnostnoobveščevalna služba (VOS) likvidirala v Ljubljani številne Slovence in so po vaseh partizani pod vodstvom partije z usmrtitvami rojakov zastraševali prebivalstvo. Do srede julija 1942 so pomorili 1023 civilnih oseb, Slovencev.
- Zgodovinski pogled na potek vojne kaže, da sabotažne akcije partizanov niso bistveno ovirale okupacijskih sil. So pa te akcije sprožile težke povračilne ukrepe: aretacije, pošiljanje v koncentracijska taborišča, usmrtitve, streljanje talcev.
- Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo in ustanavljali vaške straže, ki so nastale spontano in samoiniciativno. Sestavljali so jih možje, ki so svoje družine in domove skušali braniti pred ropanjem, požiganjem in umori.
- Z Dolomitsko izjavo so 28. februarja 1943 komunisti dokončno izločili iz OF vse nekomunistične organizacije ter si prisvojili absolutno vodstvo.
- Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so komunisti s pomočjo italijanskega orožja vaške straže in četnike premagali v Grčaricah in Turjaku. Revolucionarji so se maščevali nad poraženci tako, da so mučili in pobili jetnike ter ranjence, kar je onemogočilo vsako misel na kasnejše sodelovanje.
- Ustanovitev slovenskega domobranstva je bila odgovor na izredno stisko po zlomu Italije. Domobranstvo je nastalo kot reakcija na ravnanja komunistov, predvsem pod vtisom likvidacij ujetnikov na Kočevskem.
- Zaradi prodiranja rdeče armade in domačih revolucionarjev sta se po 6. maju 1945 slovenski Narodni odbor in Slovenska narodna vojska večinoma umaknila v britansko okupacijsko cono na Koroškem, kjer so jih Britanci nastanili v taborišču Vetrinj. Z njimi je šlo nekaj tisoč civilistov.
- Britanci so slovenske domobrance konec maja 1945 predali Titovim četam, ki so zagrešile nad njimi množičen zločin.
- Po koncu vojne ni bilo prave osvoboditve, temveč je zavladalo obdobje totalitarnega režima, očitnega teptanja človekovih pravic in obračunavanja z resničnimi in namišljenimi nasprotniki nove oblasti.
-
Foto: Radio Ognjišče
Slovenija je bila resnično osvobojena šele 25. junija 1991.
Ta veriga dogodkov na en ali drug način usodno zaznamuje slehernega Slovenca in nas slej ko prej privede do tragične resničnosti, ki jo skriva kočevski gozd.
Slikovni material:
