Nagovor Toneta Rodeta na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, 14. junij 2015 – 2. del
Tone Rode (foto Aleš Čerin)
Po Sloveniji je dokumentiranih več kot 600 grobišč. Danes vemo, da se je ob koncu II. svetovne vojne na slovenskih tleh zgodil največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, da je največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini na naših tleh in da gre za skupaj nad 100.000 pomorjenih, od tega več kot 15.000 Slovencev.
Štiriindvajset let po osamosvojitvi našo domovino, dejansko prestreljeno s prikritimi grobišči, domovino, kjer sicer ne vladata več enoumje in revolucionarni teror, še pestijo brezbrižnost, strah in samocenzura. Ranjen spomin izkrivlja preteklost, prevaran pogled sprejema namišljeno sedanjost, naivno upanje v prihodnost pa prebuja nove-stare utopije, ki spet obljubljajo, da je s človeško voljo možno doseči raj na zemlji. Slovenski sodobnik se zanima predvsem za samega sebe, se izogiba soočenju s preteklostjo in zapira oči pred verbalnim in telesnim nasiljem, pred malimi in večjimi krivicami, dokler se vrstijo in dogajajo drugim. Na sistemski ravni nam ujetost v vzorce iz starega režima, tako v politiki, pravu, kulturi, medijih in gospodarstvu ter neodločenost za pretrganje z nedemokratičnimi praksami, kratita življenjsko energijo, da se dušimo v malodušju in se vrtimo v začaranem krogu samouničevanja in navidezne brezizhodnosti, ki usodno vpliva na vse, predvsem pa na mlade. Slovenci smo danes žal bolj atomizirana množica posameznikov, kakor pa skupnost, ker trenutno še ne zmoremo zedinjenja okoli najbolj osnovnega vrednostnega skupnega imenovalca: da je vsako človeško življenje nedotakljivo in sveto, da so svoboda in pravičnost, odprtost za resnico v stvareh, dogodkih in ljudeh ter spoštovanje in sočutje do vsakega člana, civilizacijski imperativi zdrave družbe. Nemogoče je ustvariti trdno skupnost brez spoštovanja in skrbi za sočloveka, brez občutljivosti za krivico, ki se zgodi bližnjemu.
V časih, ko se na videz spet temni na obzorju, se ne smemo pustiti zavesti v malodušje. Iz nešteto grobišč se oglaša vest, ki se ne da utišati. Slovenci hočemo živeti v miru, spravljeni s seboj in med seboj. Prepričan sem, da je to iskrena želja tihe večine. Za to pa moramo ozavestiti in na novo ovrednotiti našo preteklost ter pretrgati s starim sistemom privilegijev, ideološkega favoriziranja in klientelizma ter enkrat za vselej vzpostaviti družbo enakih možnosti ter istih pravil za vse. Spodbujati moramo veselje do življenja. Pogum za tveganje v zaupanju. Samoiniciativno ustvarjalnost. Delo za skupno. Odprtost za različne oblike slovenstva v zamejstvu in zdomstvu, odprtost za druge, ki želijo obogatiti naš skupni prostor. Verujmo in delajmo, da se bo proces soočenja z našo zgodovino pospešeno nadaljeval, da bo resnica zasijala v vsej svoji zapletenosti, žalosti in tragiki, pa tudi v vsej slavi in veličini, za notranjo osvoboditev celotnega naroda in za sproščenost njegovih življenjskih sil. Upajmo, da se bodo dediči starega režima nekoč odrekli titoizmu in komunizmu znotraj t. i. Narodno osvobodilnega boja. Ob tem ostajamo odprti za vse, ki so v tem gibanju iskreno videli rešitev za slovenski narod, še posebno v pokrajinah, kjer se je ta boj poistovetil z resničnim bojem proti fašističnemu zatiranju, pa čeprav je bil zlorabljen za dosego ciljev komunistične partije – za totalitarni prevzem oblasti.
Ob uvodu sem prebral odlomek iz Črne maše. Črno mašo je pesnik Tine Debeljak (1903–1989) napisal v begunstvu, komaj štiri leta po množičnem pomoru z zvijačo vrnjenih rojakov, ločen od svoje družine, ki ni mogla za njim, v popolni negotovosti glede prihodnosti. A prav to navidezno brezupno izhodišče ga je utrdilo v veri, ga odprlo metafizičnemu razumevanju smisla zgodovine, ga soočilo s spoznanjem, da smo pokojni in živi eno občestvo, da smo lahko vsi udje Kristusovega mističnega telesa. S svojo Črno mašo je hotel vse Slovence, žive in pokojne, združiti okoli mašne daritve in jih zbrati v eno ljudstvo pred Bogom upanja, resnice in ljubezni. Z molitvijo zadoščevanja za lastne grehe in grehe vsega naroda, z darovanjem trpljenja naših rojakov, s prošnjo za žrtve in krvnike je ustvaril bogoslužno besedilo za blagoslov, odpuščanje in nov začetek.
Dragi rojaki, ne pozabimo, da so mnogi izmed teh, ki so bili tu pobiti, pravi Kristusovi mučenci, in zato naši priprošnjiki v nebesih za boljšo Slovenijo in boljši svet. Ti naši mučenci so izjemna duhovna sila, ki čaka, da jo resnično vzamemo za svojo in se je dejansko poslužimo s sklenjenimi rokami. Priporočajmo jim našo sedanjost in prihodnost in živimo v prepričanju, da samo Kristusovo odrešenjsko sporočilo lahko premaga raka našega ranjenega duha.
Zato se zavedajmo nenadomestljivega poslanstva pričevanja, naj srce govori srcu. Zvestoba Bogu, našim rajnim, narodu in domovini, zavezanost resnici, svobodi in pravičnosti, hrepenenje po resničnem miru in sožitju so razlogi, da vztrajamo na tem mestu.
Naj zaključim z verzi, ki sem jih zapisal pred dvajsetimi leti:
Ob oltarju
ki je most v brezmejnost,
stik svetnega z Neskončnim,
tok ustvarjenega k Stvarniku,
most grešnega k podnožju Svetega,
vez preko časa in oceanov,
mólimo.
Tu so mučenci.
Njih telesa so pretrpela sovraštvo in smrt.
Njih duše uživajo Večnega, a njih spomin
še trpi krivico človeka.
O Bog, ti poravnaj, kar ni gladko,
Ti znižaj goré in zalij doline,
Ti sodi, Ti poplačaj; Ti vôdi korake.
Prósimo Te za mrtve in žive, za žrtve in rablje,
za verne in neverne, za sovražne in ljubljene,
za te, ki poslušajo in tiste, ki nočejo slišati.
Za vse dvigamo pogled k Resnici.
Za vse je ne pozabimo za zastorjem izteklih ur.
Sprejmi daritev,
sprejmi mrtvih dopolnjeni čas,
sprejmi živih iztekajoče se dni,
sprejmi molitev teh rok,
sprejmi križ teh ramen,
sprejmi molitev teh ust.
Utrdi zvestobo teh src.
Utrdi pogum teh vesti.
Utrdi spomin teh duhov.
Po darovanem trpljenju,
po zadoščenju mučencev,
spreobrni nam duše.
Tone Rode
Tone Rode je direktor Založbe Družina, zasebno pa mož, oče in pesnik.
Besedilo je bilo po izreku v celoti objavljeno na spletnih straneh www.nsz.si in www.druzina.si, povzeto pa ter v več drugih medijih. Zvočni posnetek je dostopen na spletni strani Radia Ognjišče v razdelku avdio posnetki.
