Položena je globoko v nas.
Želja po preseganju danega, ki smo ji za naš blog (prim. poslanico letošnjega Socialnega tedna) posrečeno našli primerjavo v živalskem svetu, je človeku podarjena, vrojena. Bolj ko je vroča juhica, v kateri plavamo, bolj si želimo ven, na boljše. Trpljenje lahko zelo spodbudi našo pripravljenost za tveganje, vendar za našo rast gotovo ni nujno. Človek si lahko prizadeva za rast tudi iz notranjega spoznanja v svojem veselem srcu.
Prvi pripomoček je podoben postu. Podpira ga velika naravna želja, da bi iz svojega življenja izločil banalno in odvečno. To je zavestna odločitev, da ne damo svojega časa v prazno. Preklapljanje med TV-programi, internet, debate o politiki in težavnosti življenja, sanjarjenja, lažna upanja, … so pajčevine, iz katerih se moramo nujno iztrgati, če hočemo napredovati.
Razločevanje duhov je orodje, s katerim poskušamo od dveh glasov, ki stalno nagovarjata našo notranjost, glas sovražnika človeške narave izločiti, da bi lahko v vsaki življenjski situaciji slišali glas Boga, modrega, ljubečega, dobrega.
V skupnosti prijateljev, ki je lahko naša družina, delovno mesto, župnija ali kakršna koli druga skupnost, prejemamo obvestila o nalogah, ki so pred nami. Skupnost je močna in rodovitna, ko tudi vsi njeni člani obvladajo ali so navdahnjeni za razločevanje. Vsak posameznik bo opravil naloge, ki jih vidi in zmore opraviti sam. Ostale si v skupnosti ponujamo kakor na trgu. V ljubezni pomagamo drug drugemu pri tistih nalogah, kjer je nekdo prešibak ali premalo usposobljen, pa tudi tam, kjer je potrebno sodelovanje več ljudi.
Dobra komunikacija skupnosti pomaga, da naloge in potrebe vidi in prepozna, pa tudi pri koordinaciji njenega delovanja in usklajevanju z drugimi skupnostmi.
Molitev spremlja vse zgornje pripomočke za naše uspešno delovanje in prinaša pogum.
Svet je bil ustvarjen nepopoln. Tudi ljudje smo »stvarniki«, ko ga delamo lepšega in boljšega. Razum zahteva in pričakuje dan, ko bo vse dovršeno. Ustvarjanje je naš največji užitek in veselje.
Ustvarjanje se vedno najprej zgodi in nato pokaže. Je darilo, ki ga lahko odpremo in pregledamo njegovo vsebino, lahko ga odložimo za kasnejši čas, ali pa nanj celo pozabimo. Kot celota je hkratna skupna last vseh ljudi, le da se vsak od nas ukvarja s svojim koščkom Božjih sanj. Vsak mu pritrjuje in odgovarja po svoje, vsak je vesel in hvaležen po svoje.
Kakšen bi bil napredek človeštva, ko bi bili vsi vedno pripeti Nanj? – Bi potekal enakomerno ali v skokih? – So skoki potrebni samo zato, ker smo predolgo počivali nedejavni? So sad posebnih navdihov in milosti? Se skoki samo dozdevajo, ker jih gledamo z očmi svojih za različna področja življenja tako neenakomerno razporejenih želja in potreb? So veliki dogodki le odgovor na velika pričakovanja? Sta sončni vzhod in smehljaj cvetlice manjša od čudeža? Ko bi se človek rodil s spoznanjem in v njem počival in deloval vse svoje dni!
Kar je bilo najlepšega, najvrednejšega v mojem življenju, se mi je skoraj vse »primerilo« in nimam za to prav velikih zaslug. Odločilni sta bili poprejšnja naravnanost in vloga drugih ljudi, ki so me imeli radi. Skokov in preskokov torej nisem opravil sam, največ se je zgodilo, kadar smo pomagali drug drugemu.
Naši skoki so trenutki pritrjevanja. Včasih pa smo poklicani k velikim dejanjem.
Se jih lahko veselimo?
Lahko. Še bolj pa vseh običajnih navadnih dni, iz katerih so zrasla. Škoda življenja, kadar ga trošimo za kar koli drugega. To je mirna odgovornost, h kateri nas spodbuja apostol Pavel v Pismu Solunčanom: »Takšne opozarjamo in opominjamo v Gospodu Jezusu Kristusu, naj v tišini delajo in jedo svoj kruh.«
Milan Debeljak je mož in oče več otrok. Skupaj z ženo delujeta na kmetiji, je pa tudi član Slovenske skupnosti krščanskega življenja.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
