Uvodna okrogla miza Socialnega tedna, ki je pod naslovom Ko ni več zaupanja v ponedeljek zvečer potekala v Ljubljani, je postregla z zanimivimi iztočnicami.
Barbara Brezigar, France Arhar, Andrej Fištravec in Imre Jerebic so na pojem zaupanja pogledali vsak s svojega strokovnega področja.
Brezigarjeva je pod vprašaj postavila naslov okrogle mize, še posebej besedico »več«. Vprašala se je, ali je v Sloveniji zaupanje sploh kdaj bilo. »Postavili smo institucije, a jim nismo nikoli zares omogočili delovanja,« je pojasnila.
Andrej Fištravec s sociološkega vidika verodostojnost institucij povezuje z obstojem strukturnih pogojev. »Že pri denarju vidimo: če denar, s katerim plačujemo, nima materialne osnove, lahko hitro izgubi vrednost. V naši civilizaciji dajemo vrednost določenim stvarem, ki je same na sebi sploh nimajo. Na novo bomo morali premisliti, kaj je sploh realno in kaj ni,« pravi mariborski župan.
Na vprašanje, kako realna je bila njegova volilna podpora, je župan odgovori, da je bil izvoljen legitimno in da se bo na naslednjih volitvah, ko se bodo razmere nekoliko umirile, šele zares pokazalo, ali je vreden zaupanja ali ne. »Javnomnenjske raziskave že kažejo dobre rezultate, celo najboljše od vseh županov doslej.«
Tudi Imre Jerebic, glavni tajnik Slovenske Karitas, je s svojimi besedami poudaril ponižno držo voditelja pri vzpostavljanju zaupanja v instituciji ali organizaciji: »Ko sem sam kandidiral za glavnega tajnika, sem iskal konsenz najprej pri dveh škofih ordinarijih, nato še pri ožjih sodelavcih. Zadal sem si visoke kriterije zaupanja, da sem se sploh odločil za kandidaturo.«
Kar se tiče vodenja institucij, je Arhar poudaril prisotnost zgleda. Le če je na vrhu dober zgled, po njegovem obstajajo merila, kaj je prav in kaj narobe. Če tega zgleda ni, se lahko dela kar koli. Brezigarjeva pa je med lastnostmi voditelja izpostavila pogoj, da vodju »gre za pravo stvar.« Pri vodenju javnih institucij je omenila notranje in zunanje zaupanje, pri čemer je notranje opredelila kot zaupanje ekipe in zunanje kot zaupanje okolice, v njenem primeru politike. »Ko je notranje zaupanje dovolj veliko, lahko, če veš, da ti gre za pravo stvar, ostaneš na položaju tudi, če ti zunanje zaupanje ni naklonjeno.«
Arhar je to ponazoril s farmacevtsko metaforo: »Če je neka stvar 52% zdravilo in 48% strup, ji že pravimo zdravilo. Vsem se nikoli ne da ustreči. Pri upravljanju javnih stvari si lahko vesel, če ustrežeš nekaj več kot 50 odstotkom ljudi. Pri zasebnem kapitalu pa je logika povsem drugačna.«
Okrogla miza, ki se je je udeležilo okoli 40 poslušalcev, je med samo diskusijo sicer postregla tudi s kakšno provokacijo. Izzvenela pa je v tonu iskanja družbene refleksije in odpiranja prostora dialoga med podobno in različno mislečimi.
