povzetek omizja Individualizem vs. kolektivizem v Radovljici, 29.9.2016,
Udeleženci Rok Novak, univ.dipl.anglist, kolumnist Financ in Domovine, prof.dr. Žiga Turk, kolumnist Casnik.si in Siol.net, mag. Ožbej Peterle, ekonomist in politolog. Dogodek je organiziral in moderiral Robert Šifrer.
Oba pojma, individualizem in kolektivizem, je potrebno gledati skozi moč: kje se moč odločanja koncentrira, ali odloča posameznik ali namesto njega odloča kolektiv (država). Tu ne moremo mimo obdobij v zgodovini: renesanse, razsvetljenstva in reformacije. Takrat je prišlo do osvoboditve človeka od kolektiva, velik pomen se pripisuje razumu, nevraževernosti, znanosti in privatni lastnini. Ekonomsko gledano pa propad fevdalizma in njegovih utesnjujočih socialnih struktur človeka usposobi, tako da ima vsak posameznik možnost pridobiti privatno lastnino. S propadom fevdalizma, so se razgradile majhne skupnosti, ki so bile med seboj uravnotežene. Te fevdalne socialne strukture so se podrle in svobodni človek je začel napredovati. Po drugi strani pa so se začele pojavljati večje množice, kolektivizmi. Kot prve so bili narodi, nato delavski razred, ter nazadnje trije kolektivistični, socialistični totalitarizmi itd. Ali ima kolektiv moč (prisilo) nad posameznikom, ali ima posameznik moč, da sme slediti svojim ciljem v določenih okvirih. Individualizem je zašel v take skrajnosti, da je človek v coni ugodja na koncu sam, odtujen in osamljen. Na drugi strani gre v skrajnosti kolektivizem, kar je vidno v tem, da države danes prerazdeljujejo ogromno denarja (60 % BDP, pred 100 leti samo 7 % BDP) in trpi zaradi davkov ekonomska svoboda človeka, ki je vedno bolj nebogljeno odvisen od močne države. Ločiti je potrebno osebne svoboščine od ekonomskih svoboščin. Enih je vedno več, drugih pa vedno manj na račun države, kolektiva. Danes ima kolektiv veliko in težko roko nad posameznikom, diktira nam vedno več zahtev. Politika je kolektivna. Recimo mladi smo v današnji slovenski družbi zelo deprivilegirani, saj samo plačujemo velike davke za penzijo, zdravstvo in državo, a nas nihče ni nič vprašal, kaj si mi želimo. Glede zmanjšanja javne porabe v državah sem pesimističen, saj v zadnjih 100 letih nobeni državi ni uspelo močno zmanjšati javne porabe. Ne moremo kar kopirati v Slovenijo sistem iz Švice ali Singapurja, zaradi velikih razlik v kulturi. Moramo pa obdržati inštitucije, ki so se izkazale za dobre. Lahko pa bi zaradi podobne kulture kopirali model Južne Tirolske, npr. zadruge, kot vmesno področje med atomizmom individualizma in kolektivnostjo socializma. V Sloveniji moramo gledati tako osebno svobodo (ki jo Slovenci postavljamo na prvo mesto vrednot, in nato odgovornost, a na eno zadnjih mest pa postavljamo shizofreno kapitalizem, ki je v osnovi svoboda + odgovornost) kot na drugi strani ekonomsko svobodo, ki se ves čas slabša. (Ožbej Peterle)
Ko država sprejme zakon, je to prisila za vsakega posameznika. Večina Slovencev glorificira demokracijo: »Če je večina nekaj sprejela, je to prav!« Jaz tega ne sprejmem. Tudi, če 99% družbe sprejme neko stališče, ni nujno, da je pravilno ali zame dobro in koristno. Na individualizem in kolektivizem bom gledal z ekonomskim pogledom. Samo posameznik razmišlja in logično sklepa. Kolektiv ne razmišlja. Kolektivna zavest ne obstaja, kar trdijo številni družboslovci. Kolektiv nikoli ne odloča in ne deluje. V skupinah se še vedno odločajo posamezniki. Individualizma ne smemo gledati kot izolacionizma. Tudi ko parlament odloča, to ni kolektivna odločitev, ker je vsak posameznik stisnil svojo glasovalno tipko. Skupnost, posebno majhne skupnosti, so pozitivne, ker se v njih posamezniki dogovarjamo. To je zdrava pripadnost skupnosti. V zahodni civilizaciji je prišlo do »smrti Boga«, ki je omejeval oblast, ljudje so pozabili, da so pomanjkljiva, šibka bitja. Ljudje danes uteho iščejo v množicah in v Državi, ki se je postavila na mesto Boga. Zdrave skupnosti so v odmiranju. Nasprotno pa pride do rasti kolektivizmov (množičnih skupnosti), in rasti države. Občutka za zdravo skupnost je vedno manj. Zato kolektivizem privede do totalitarizmov in vojn. Ravnovesje med posamezniki in kolektivi izgine in še danes ga nismo uravnotežili. Potrebno je najti ravnovesje med individualno avtonomijo in prisilo kolektiva: o čem lahko odločamo posamezniki, o čem pa bo kolektiv odločal namesto mene, zame. Danes je država vsevedna in zelo močna in paternalistična. Problem je, ko interesne skupine zlorabijo mehanizem odločanja, zato na koncu ideal kolektivizma sam od sebe propade (zato je Margaret Thatcher govorila, da »družba ne obstaja«). Danes so kolektivi (velike množice) zlorabljeni s strani egoističnih posameznikov in interesnih skupin, ki manipulirajo množice skozi čustva (strahove) in obljube denarnih priboljškov. V majhni skupini se odločamo posamezniki, v kolektivizmu pa ozka skupina v imenu vsevedne države odloča namesto posameznika. Posamezniki so postali svobodni, sploh, ker jim je bila dovoljena privatna lastnina. Prosti trg in vladavina prava sta najprej v Evropi, predvsem pa v ZDA spodbudila velik tehnološki, znanstveni razvoj in blagostanje, ki se je od takrat dvignilo za 30-kratnik. Prosti trg povsod po svetu zmanjšuje med ljudmi dohodkovne razlike, zmanjšuje neenakost. Danes neenakost dohodkov pada na račun liberalizacije in trgovine. Kjer imamo svobodni trg, me neenakost ne skrbi. Problem so skorumpirane države, recimo v Afriki ali Rusija, kjer je veliko neenakosti in korupcije. Danes večanje socialne države zelo razgrajevalno vpliva na zdravo skupnost, na socialne mreže, civilno družbo ter na demokracijo. Navsezadnje tudi šibi avtonomijo posameznika, predvsem mu zmanjšuje ekonomsko svobodo z velikimi davki, ki jih država (interesne skupine odločajo) prerazdeljuje vplivnim združbam. Moti me, ker danes tako zelo malikujemo kolektiv in demokracijo, predvsem pa paternalistično, vsevedno državo, ki skuša vzgajati z višino davkov in z zakoni odrasle ljudi. V Sloveniji imamo v ustavi vpisano svobodo do dela, ne pravico do dela. Kljub temu pa imamo kar 260 poklicev reguliranih, kar pomeni, da zakoni omejujejo svobodo delavcu, če želi začeti delati v nekem poklicu. Ravno v tem so skandinavske države boljše od Slovenije, saj imajo odprt in fleksibilen trg dela, zelo malo regulacij, učinkovito vladavino prava, nimajo »iskanja rent«, nimajo mnogo reguliranih poklicev, nimajo minimalne plače,.. Socialnih transferjev posameznikom ne moreš tako grdo zlobirati kot subvencij. Socialne mreže in civilne družbe v Sloveniji so podaljšane roke političnih strank in interesnih skupin. Pri nas dobijo letno preko 100 milijonov € od vlade. Organizacij, ki bi skrbele za civilno družbo, skorajda ni. Namesto 0,5% je potrebno spremeniti individualno odločanje o svoji dohodnini dvigniti na 5%. Rešitev, kako zmanjšati moč držav (velikanski delež javne porabe) in povečati moč oseb bi lahko kopirali tako kot so Kitajci pred 30 leti naredili v Shenzenu, ki so uvedli prostocarinske cone. (Rok Novak)
Vsak človek potrebuje skupnost in skupnost potrebuje individume. Ljudje smo v 90% šimpanzi (individuum) in v 10% čebele (kolektiv, skupnost). Kolektiv brez posameznikov ni mogoč, posameznik pa brez skupnosti nima reference, da se primerja z drugimi. Oba pojma sta tako prepletena, da ju ne morem ločiti in izpostavljati, kateri je boljši, kateri slabši. Z njima jaz ne morem dobro opisati naše družbe in problemov. Nasprotno od mojih dveh sogovornikov, ki pripisujeta kolektivizmu vso krivdo za današnje razmere, bom jaz danes zagovarjal kolektivizem in krivil individualizem, J. Mislim, da je individualizma danes več kot kadarkoli v zgodovini. Civilizacija je osvobajanje človeka od soljudi (npr. imamo zasebne WC, spalnice). Praljudje so živeli v plemenih. Danes je več individualizma, visoka je osebna svoboda. In enako bi lahko trdili, da je individualizem vsega kriv, ker so pokvarjeni, egoistični individualisti krivi za vse probleme. Danes na vrh kolektivov ne prilezejo več sočutni in dobri posamezniki, dobričine. Tisti politiki, ki so že dolgo na vrhu, so zelo uspešni v čustvenem manipuliranju množic (tako kukavičje jajce je npr. pogovor o neenakosti) s priboljški, ki jim jih daje država. Problem je, da egoistični posamezniki zlorabljajo te prvinske občutke posameznika po skupnosti in manipulirajo množice s prvinskimi vrednotami skrbi in sočutja do sočloveka pri ljudeh. To delajo zelo uspešno. A njihov cilj je njihova individualna agenda in ne skrb za ljudi. Če rečemo, da družba ne obstaja, potem tudi država ne obstaja, saj se znotraj nje odločajo konkretni politiki in uradniki s čisto svojimi individualnimi agendami. Razlika je, da je bilo včasih več prostovoljnih skupnosti, kjer je večina lahko soodločala. Dostikrat je dogovor bolj kvaliteten kot pa vsota zahtev vseh posameznikov. Izkazalo se je v zgodovini, da so preživele tiste družbe, ki se niso znale dogovoriti, propadle. Tudi v Sloveniji bi se lahko dogovorili o penzijskem sistemu, a v to odločanje moramo vključiti čim več odločevalcev. Glede slabosti demokracije se v vsem strinjam. Ne pa, da je ustava omejitev moči večine. Ustava ni varovalka, ker jo kolektiv sprejme še z večjo večino. Ampak zavedanje ljudi in skupnosti, kaj je prav in kaj je narobe. To je v nas, prirojeno, od Boga dano. Ni to skupek individualnih seštevkov. Demokracije ne smemo gledati samo kot golo orodje izbire parlamenta in vladajoče večine, ampak predvsem kot mehanizem, ki ohranja stabilnost v družbi, da sotrpimo. Težava demokracije v Sloveniji je, da so bile stare demokratične države vzpostavljena, ko je država prerazporejala 7% denarja. Če pa so demokracije nastajale danes, ko je poraba države blizu 60%, pa ljudje egoistično glasujejo za svoje priboljške in ne za boljšo družbo. Recimo švedske šole niso državne šole. So zastonj. Imajo javno šolstvo. Izvajalci šol so privatna podjetja, preko vavčerjev pa državljani koristijo storitve poučevanja. Najpomembnejše se mi zdi kolektivno zavedanje, kaj je prav in kaj je narobe, koliko vrednot ima družba, koliko vrednot živi družba. To ni vsota individualnih vrednot, ampak skupne vrednote, ki jih večina ljudi sprejme in živi. To je varovalka demokracije in ustave. Američani so napisali v ustavo svoboščine, ne pravic. Zato je nujno, da bi čim več ljudi sodelovalo v soodločanju. Ne sprejmem ateističnih teorij, da je v 16. stoletju s pojavom protestantizma, ateizma in individualizma prišlo do eksplozivnega skoka razvoja. Vse je potekalo zvezno že od sv. Avguština in sv. Tomaža Akvinskega naprej. Oni se ekonomijo v času sholastike kar dobro razdelali. Nastavki za eksplozijo blagostanja so globoko v srednjem veku, iz sholastičnih šol so nastajale univerze. To se je gradilo počasi. Ko smo se naučili delati poceni papir, se je zgodila informacijska revolucija, ki se je zgodila v katoliški Italiji. Zahodna civilizacija je prehitela vse ostale druge civilizacije, ker so začeli nekateri cerkveni očetje opisovati Boga kot racionalnega, da je njegovo stvarstvo produkt racionalnega uma in da ga lahko z racionalnim umom razumemo. Tri četrt sveta ni uspelo secirati trupel, kristjani so lahko. Samo v Evropi je iz mazaštva nastala medicina, iz alkimije kemija in iz astrologije pa astronomija. Je pa to v nasprotju z razsvetljenci, ki so pisali uradno zgodovino. (Žiga Turk)
Robert Šifrer
