Vsakodnevno se srečujem z osebami, ki so padle v zasvojenost, in z njihovimi svojci. Skupaj z njimi hodim težko pot ozdravljanja bolezenskih ran, popravljanja škode, povzročene telesu in duši, sebi in drugim. Predlog življenja, ki se ga lahko (na)učimo v Skupnosti Srečanje, temelji na ljubezni in zaupanju, da je mogoče živeti odgovorno in pošteno, svobodno in ustvarjalno življenje.
Zasvojenost je bolezenska potreba po neki snovi ali poseben način zasvojenega vedênja. Odvisnik te potrebe ne more obvladovati, je njen ujetnik. Zasvojenost človeku vzame svobodo. Ne zadene ga naenkrat in ga vrže v ječo, ne pade kar takoj »noter«, ampak ga počasi vleče v svoja omrežja, spletena iz iluzij omame in navideznega sveta, laži in prevar, neodgovornosti in manipulacije, ki služijo eni in edini stvari, ki odvisniku zaseda možgane: zadovoljitvi njegove (ustvarjene) potrebe po omamljenosti, ki jo sproži kemična ali nekemična substanca.
Odvisnost je kronična, dosmrtna bolezen, ki človeka zaznamuje na vseh področjih življenja, ki postaja vse bolj kaotično. Zasvojenost s katero koli kemično snovjo (alkohol, nikotin, kokain, sladkor…) ali z vedênjem (nakupovanje, laganje, igralništvo, zasvojenost s seksom …) se razvije postopoma, z zavestnim iskanjem priložnosti za uživanje te snovi ali izvajanje posameznega vedênja, ter z neugodjem (abstinenčno krizo), ki sledi, če tega ni na voljo. Gre za kronično bolezen, ki ima – če ni pravočasno zdravljena – katastrofalne posledice za človekovo življenje (B. Gruber, 2009, www.viva.si, pridobljeno 23. 7. 2014).
Nobena zasvojenost ne pade z neba naenkrat, ampak gre za postopen zdrs. Za zdrs so potrebna spolzka tla, ki jih poleg vzgojnih napak predstavljajo tudirazlične okoliščine: da mladostnik začne kaditi, si lajšati stiske z alkoholom, iskati oporo v družbi, ki mu ponuja travo in druge droge, ali pa ne najde prave mere v hranjenju. Vse to zmanjša notranjo trdnost posameznika, da se ne zna več upreti različnim drogam in ustaviti zdrsa v zasvojenost. Zasvojenost ni le bolezen mladih, nezrelih ljudi, ki so zaradi pomanjkanja izkušenj, želje po poskušanju novega in neznanega ter občutljivosti v času pubertete, še bolj dojemljivi in v večji nevarnosti, da postanejo odvisni. Tudi v zrelejših letih človek ni imun pred drugimi, na prvi pogled manj nevarnimi zasvojenostmi – pretiranim delom, čezmernim hranjenjem, posedanjem pred televizijo ali računalnikom. Lahko postane odvisen od iger na srečo, interneta in celo od dela ali pa daje prednost sedenju in poležavanju pred hojo in gibanjem v naravi.
Številni ljudje se zaradi življenjskih izkušenj, ki v njih sprožajo strah, tesnobo, jezo, občutke manjvrednosti in druga negativna čustva, znajdejo v hudi življenjski stiski. Včasih je drama, ki poteka v človeku, tako silovita, da le-ta vse pogosteje poseže po kemičnih sredstvih ali vedênjih, ki ga kratkotrajno, začasno umirijo in mu izboljšajo počutje. To postopoma pripelje do odvisnosti (B. Gruber, 2009) …
Mnogi se dlje časa zavedajo, da imajo težave in poskušajo s tem prenehati, vendar brez trajnega uspeha, saj volja ni dovolj močna. Prepričani so, da lahko »skočijo ven« kadar hočejo in zato dolgo odlašajo z resnim zdravljenjem, medtem pa bolezen napreduje. Kako se »strezniti«? – Abstinenca je prvi pogoj »treznosti«, vendar jo lahko dosežemo le s korenito spremembo življenjskega stila. Droga ni problem, marveč moj odnos do nje, do samega sebe, do soljudi in stvari. Spreje(ma)ti življenje pomeni sprejeti sebe, svojo zgodovino in sedanjost, ki jo opredeljujem sam in okoliščine, v katerih se znajdem. Pomeni odločiti se za prihodnost. Trezno življenje je ustvarjalno, napolnjeno z namenom in smislom. Doseže ga lahko vsakdo, če se le trdno odloči in mu sledi vsak dan posebej. Treznost, ki je odpoved najrazličnejšim zasvajajočim substancam, mora biti »posvečena« s smislom. Vedeti moram, zakaj želim biti drugačen, biti v redu, pri sebi, trezen. Prvi korak k vsaki spremembi je zavedanje. Zavedanje je kot alarm, ki te zbudi iz spanja. Jasna in konkretna želja po ozdravitvi še ni »skok ven«, je pa odskočna deska, ki ob pravilni opori in vztrajni podpori svojcev »s tribun«, lahko pomeni odločilni korak zaizhod (exodus)iz sveta odvisnosti.
Ozdravitev pomeni temeljno spremembo dosedanjega življenjskega sloga. Svoje življenje moramo v celoti urediti na novo, na osnovi drugačnih načel in se naučiti novih veščin za spoprijemanje z življenjskimi težavami (B. Gruber, 2009).
Za ozdravljenje, še bolj pa za popolno ozdravljenje, so poleg časa potrebni jasni cilji, ki dovolj močno motivirajo. Iz izkušnje resnih in uspešnih terapevtskih programov za pomoč odvisnikom je jasno, da je čas izjemno pomemben dejavnik. Čas je poleg iskrene želje po novem življenju močan zaveznik temeljitih sprememb. Temu so namenjene tudi terapevtske skupnosti, ki so šole življenja. Zasvojenost in njene posledice po navadi nastajajo več let, zato je tudi njihovo zdravljenje dolgotrajen proces. Je resen napor in je podobno plezanju otroka po drsni deski tobogana navzgor ali pa hoji po melišču v gorah. Ko se trudim z bivšimi odvisniki v terapevtski skupnosti in opazujem njihovo napredovanje na poti ozdravitve, se večkrat spomnim na igre na vodi (t. i. igre brez meja) in na neznosne napore igralcev, ki se trudijo po ponjavi z deročo vodo ali milnico priti do vrha. Mnogi ne uspejo, tisti pa, ki jim uspe, so večkrat do skrajnosti upehani in izmučeni tako, da so še pod oblito vodo prepoteni! Na cilju so nekateri presrečni, drugi veseli vsakršnega rezultata, nekateri pa tudi zelo jezni na napake, smolo in ovire. Jedro celotnega dogajanja je veselje do življenja; tega, ki nam je podarjeno in ga lahko v skromnosti, hvaležnosti in potrpežljivosti vsak dan živim(o). Poleg temeljne odločitve so za spremembo potrebne stalne dobre izbire, ki jih z vedno novimi utrjujemo in jim utiramo pot v vedenjske navade.
Fant, ki je bil vključen v program terapevtske skupnosti Srečanje, mi je v enem od pogovorov dejal, da razmišlja, da bi šel v komuno v Španijo, saj mu je dežela zelo všeč. Poskušal sem ga usmeriti k delu na sebi »tu in zdaj« ter ga navdušiti za iskanje dobrih izbir in odločitev za njegovo prihodnost, v kateri bo potem našlo pravo in dobro mesto tudi zunanje okolje, v katerem se človek znajde. Povedal sem mu, da so želje, ki se rojevajo v nas, sicer nekaj naravnega in so dovoljene, kar pa nas vlečen ven, pa največkrat pomeni, da smo kmalu izven. – In to se je tudi res zgodilo. Fant je kmalu zapustil komuno. Seveda se ni znašel v prelepi Španiji, ampak na cesti. Ni bil pripravljen sprejeti svoje resničnosti in je izpustil priložnost, da bi se posvetil sebi in si ponovno pridobil telesno, duševno in duhovno zdravje ter zlezel iz zasvojenosti.
Ponudba za življenje, ki jo je pokojni Don Pierino Gelmini (1925–2014) zapisal v drobni knjižici z naslovom Tako preprosto, je preprosta, a obenem zahtevna. Članom Skupnosti je priporočil, naj za življenjsko vodilo upoštevajo naslednja načela:
- Najdragocenejša stvar, ki jo človek mora imeti, je pogum. Ne glede na še tako črne in temne okoliščine – če imaš pogum, lahko premagaš vsako oviro.
- Vedno v največji možni meri izkoristi svoje kvalitete. Zapomni si, da nas nebeški Oče uči prositi samo za vsakdanji kruh. Vsakdanji kruh je edini kruh, ki ga moremo uživati.
- Vsak lahko izpolni življenjsko poslanstvo vsak dan, ki ga preživi, pa naj si bo še tako težko.
- Vsakdo lahko živi v potrpežljivosti, ljubeznivosti, dobroti in v zvestobi, če si za to prizadeva.
Zasvojenost vedno uničuje tudi socialne stike, prijateljstvo, družine, ljubezenske zveze in odvisniku preprečuje, da bi lahko zaživel svobodno, srečno in samostojno življenje. Zato je izjemno pomembno, da se v času plezanja ven iz zasvojenosti postavljajo tudi vrednote. Najprej moram postati ponovno sam sebi vreden (duhovno in duševno zdravje, samopodoba, …) vreden drugim, drugi pa morajo ponovno postati vredni zame. Vrednote, ki so temelj odgovornega življenja, so povzete v deset načel Skupnosti Srečanje, ki tudi meni osebno pomenijo temelj prizadevanja z mladimi na poti iz odvisnosti:
- Pravičnost in poštenost.
- Odgovornost in žrtvovanje.
- Ljubezen in (velika) pozornost odgovornega.
- Delaj, kakor da bi bil tisto, kar želiš biti.
- Kdor ne dela, naj ne je.
- Kolikor boš dal, toliko boš prejel.
- Imej zaupanje v svojo skupino in tistega, ki se ukvarja s teboj.
- Bolj išči in se trudi, da boš ti razumel druge, kakor pa, da bodo drugi razumeli tebe.
- Bolje je dajati, kakor prejemati.
- Ne moreš napredovati, če v svoj napredek ne vključiš drugih.
V zasvojenost zdrsnemo, v njene kremplje smrti se počasi pogrezamo. Z vero vase in v druge, ki mi lahko pomagajo, z vztrajnim vsakodnevnim prizadevanjem, obstaja pot malih korakov, po kateri se spleza ven. Ni nam treba skočiti iz svoje kože (če je to sploh mogoče), ampak je potrebno storiti vse, da nam postane koža »prav«, da se v njej dobro počutimo in ne potrebujemo omame ter nadomestkov za resnično ljubezen, medsebojno zaupanje, sprejetost in življenjsko srečo.
Alojzij Štefan
Alojzij Štefan je zasebno mož in oče, profesionalno pa karitativni in terapevtski delavec.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
