Žiga Turk
Letošnji Socialni teden ima geslo “Skoči ven”. V izhodišču je misel, da očetom ni uspelo in se sprašuje, če bo sinovom. Skočiti ven.
Skočiti ven iz delitev
Tista glavna reč, ki naj ne bi uspela, je preseganje delitev. V načelu mi izhodišče, da bi se morali nehali deliti, ni všeč. V naravoslovju, tehniki in informatiki je delitev pravzaprav cilj. Pomeni zmanjševanje entropije. Delanje reda. Nekaj gre na levi kup, nekaj na desni kup, na eno stran toplota, na drugo mraz, iz ene pipe mrzla, iz druge topla voda, v eno kanto plastika, v drugo steklo …
V politiki je delitev slabšalnica za to, da imamo različne ideje, poglede in da jih med seboj soočamo. Da moramo “preseči delitve” je zato lahko nevarna prevara. Lahko pomeni, da je treba pristati na en in edini pogled na stvari ali pa, da bi se bilo treba sprijazniti z intelektualno entropijo. Poljudno se ji reče vsegliharstvo, ampak o tem, kako se ta beseda zlorablja za diskvalifikacijo ne-dovolj-enako-mislečih kdaj drugič.
Namesto za preseganje delitev se je treba zavzemati za (1) enakopraven spopad idej in (2) kulturen spopad idej. Problem je, da v Sloveniji ni ne enega ne drugega. Morda.
Politične barve
Zamislimo si, da bi se politična pripadnost kazala tudi skozi barvo kože. Recimo, da bi desni imeli temno barvo kože, levi pa svetlo. Ko bi šli po cesti, bi bilo 40, 50% “črncev”, ostali bi bili “belci”.
Potem bi zavili v kakšno javno ustanovo, družboslovno fakulteto, sodišče, uredništvo časopisa ali televizije … in bi ugotovili, da tam ni skoraj nobenega “črnca”. Našli bi “belega” profesorja, ki se odkrito norčuje iz “temnopoltih” študentov. Ugotovili bi, kako si “beli” složno medsebojno pomagajo pri zaposlovanju in napredovanju. Med strahovito ponudbo satelitskega programja ne bi bilo nobenega kanala za “črnce”. Celo režiserji uvoženih tujih “družbenih” dokumentarcev na nacionalni televiziji, bi bili sami “belci”. Uredniki, sami “belci”. Portretiranci tedna – v glavnem “belci”. Vsak ponedeljek pa za zvrhano mero še white supremacy studio.
Za razliko od Južne Afrike do zdaj še nismo imeli “temnopoltega” predsednika države. 85% časa smo na najvišjih položajih v državi (predsedniki države, vlade, parlamenta) imeli “belopolte” voditelje. To se da izmeriti, približno tako je, sumim, razmerje vpliva med “belci” in “črnci” tudi v drugih sistemih, ki so pod vplivom države. In ta je v Sloveniji velik.
Primerno?
Morda ni primerno, da ljudi delimo glede na “barvo kože”. Konec koncev je velik del narativa človekovih pravic zgrajen okrog zunanjih znakov. Glede spola in barve kože se “belci” postavijo v prvo vrsto boja za uvajanje kvot, pozitivne diskriminacije in affirmative action. Glede “barve kože”, kjer vendarle gre za razliko, ki ni samo na površini in je dosti globlja, podobne skrbi ne opazimo.
Nasprotno. Prav mogoče da je, da so “temnopolti” manj sposobni in prodorni, da “temnopolti” strokovno zaostajajo, da so “temnopolti” pač slabši politiki, gospodarstveniki, novinarji in ekonomisti.
In seveda se pojavlja vprašanje, kaj jim je pa treba imeti “temno polt”. Konec koncev v resnici ne govorimo o barvi kože, ampak o nečem, kar se da zamenjati, prilagoditi ali zatajiti. V zgoraj omenjenih ustanovah bi našli pragmatične ljudi, ki se, kot Michael Jackson, obilno mažejo s kremami za posvetlitev kože, nekaj bi jih svojo barvo previdno skrivalo za plastmi burke in nekaj črnih izjem bi potrjevalo pravilo. Da ne govorimo o tem, da se skozi medijske zvočnike obilno škropi s kremo za sončenje, kar se mora na koncu poznati tudi po zagorelosti ljudstva.
Brezbarvni politiki?
Politika je ena tistih reči, kjer se barva še posebej jasno pokaže. In vendar se pojavi vprašanje, ali ne bi bilo morda dobro, v smislu preseganja delitev, da bi bili politiki brez barve. Da ne bi bili (glede na zgornjo barvno shemo) ne beli ne črni.
Delo politika je sprejemanje odločitev. Odločitev je veliko, sprejemati jih je treba hitro in na podlagi nepopolnih informacij in nasprotujočih si strokovnih mnenj različnih strok, ki imajo pred seboj različne cilje. Upoštevaje vse to se politik odloča na podlagi svojih vrednot. Ljudje imamo precej podobne vrednote, samo različne prioritete jim damo in to nas dela progresivne ali konzervativne, liberalne ali avtoritarne, “bele” in “črne”. Kdor tega notranjega kompasa nima, se zlepa ne bo odločal, ampak bo iskal nove in nove informacije, nove in nove podatke.
Govorim seveda o idealnih politikah. Pokvarjeni politiki se ne odločajo na podlagi prepričanja, ampak na podlagi lastnih interesov. Njihova brezbarvnost je še posebej škodljiva. S pomočjo kozmetike so bolj ali manj zagoreli, odvisno od tega, kaj je zanje bolje.
V tistih časih se je vedelo, kakšni rasi pripada gospodar, kaj smejo “beli” in kaj smejo “črni”. Na nek način je bilo življenje lažje. Ljudje so vedeli, kje jim je mesto. “Črni”, če so bili pridni in so se brigali zase in svojo črnino skrivali za dovolj debelo plastjo pudra, niso imeli nobenih težav.
Potem pride ta privid demokracije in človekovih pravic. “Črni” so stopili ven odvrgli burke, umili puder … in zdaj, kot da bi “beli” končno videli, pri čem so, kdo je res “bel” in kdo se je bil samo pudral.
Petindvajset let po tistem, ko so “črni” pokukali ven, se je na neki okrogli mizi Bernard Nežmah igral z idejo, da bi “črni” morali organizirati parado ponosa. To pa je “skočiti ven” vreden teme letošnjega socialnega tedna.
Sklep
Problem torej ni v razdeljenosti in spopadanju, ampak v naravi le tega. Je neenakopravno in nekulturno. In morda bi našli argumente tudi za trditev, da bi večja enakopravnost in enakost vodila tudi k višji kulturi dialoga. In verjetno k bolje predebatiranim rešitvam.
Delitve so produktivne. Pomenijo, da ne mislimo vsi enako. Kjer mislijo vsi enako, misli samo eden. Ali pa še ta ne. Spopad idej je dober. Če obstaja enakopravna tekma idej, bodo zmagovale boljše ideje. Ne glede na to, ali so iz “bele” ali “črne” glave.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
Objavljeno na blogu ČAS-OPIS, Žiga Turk.
Foto: Facebook profil avtorja
