Foto © Shindlerjev seznam – film
Neizbrisno se mi je vtisnil v spomin prizor iz filma Schindlerjev seznam, ki prikazuje, kako v krakovskem getu esesovski vojaki ženejo Jude proti tovornjakom, pripravljenim za njihov transport v taborišča. Film je bil (leta 1993) posnet v črno-beli tehniki. Edina izjema je omenjeni prizor, v katerem vidimo majhno deklico, oblečeno v rdeč plašček. Gre za presunljivo alegorijo posameznika, ki se izvije iz množice sivo-sivih podob in postane Oseba, ki nas gane, nas prisili k razmisleku in spodbuja k ukrepanju. Še več – ko se zdi, da je Zlo na svetu prevzelo prevlado in da smo popolnoma nemočni, nas navda z upanjem, da lahko vendarle kaj storimo. Zanjo, za deklico v rdečem paščku – oziroma za katerega drugega posameznika – kajti ta sivo-siva sivina, v katero so vsi ujeti, je zgolj privid. V resnici ima v tej sivi množici vsakdo svojo barvo, občutke, misli, hrepenenja, … Vredno je tvegati, da bi ga rešili. Verz iz Talmuda: Kdor reši eno življenje, reši ves svet vsakega od nas odvezuje dolžnosti – ki ji tako ali tako ne bi bil kos – da bi odreševali svet, postavlja pa predenj izziv, da kaj storimo za posamezno osebo, ko v njej prepoznamo Osebo.
Kakor je vse, kar je dobrega, konec koncev vselej osebno, pa je drugi strani zlo običajno sistemsko. Hannah Arendt (1906–1975), ameriška filozofinja nemško judovskega rodu v svojem Poročilu o banalnosti zla, ki ga je napisala kot poročevalka s procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmannu (1906–1962), ugotavlja, da le-ta ni bil nikakršna ‘pošast‘, temveč običajen birokrat, ki je brez razmišljanja opravil to, kar so od njega zahtevali nadrejeni. To na nek način pojasnjuje tudi njegovo nezmožnost opaziti Osebo v množici taboriščnikov, odetih v zaporniške cunje.
Pred nekaj dnevi se je nemška kanclerka Angela Merkel v Berlinu udeležila velikega shoda proti antisemitizmu in v svojem nagovoru zagotovila zbranim, da bonaredila vse, kar lahko, da antisemitizem ne bo dobil nikakršne priložnosti. »Vsi, ki napadajo Jude, napadajo celotno Nemčijo. Vsak, ki udari nekoga, ki nosi kipo (judovsko čepico), udari vse nas. Vsak, ki uniči judovski grob, sramoti našo kulturo. Vsak, ki napade sinagogo, napada temelje naše svobodne družbe. Naša nacionalna in državljanska dolžnost je, da se borimo proti antisemitizmu,« je dejala Merklova.
Čemu danes v Sloveniji pisati o holokavstu? Čemu razmišljati o dekletcu v rdečem plaščku? Čemu se spominjati Eichmanna in njegove vloge v mašineriji Zla? Čemu navsezadnje citirati izjavo Angele Merkel, ki kaže, kako so bili Nemci sposobni soočenja s svojo zgodovino?
- Zato, ker sami nismo zmogli razčistiti s preteklostjo svojega naroda.
- Zato, ker mnogi Slovenci v (sicer barvnih) posnetkih iz Hude Jame nočejo prepoznati rjavih in pšeničnih las deklet, katerih posmrtni ostanki so zdaj ‘pospravljeni‘ v plastičnih zabojčkih.
- Zato, ker mnogi nočejo razumeti, da so bile vse te brezštevilne bele kosti nekoč živi ljudje, Osebe.
- Zato, ker izjava ‘še premalo so jih pokončali’, pri nas ni obsojena kot sramotna in necivilizirana.
- Zato, ker pred sodiščem ni odgovarjal še niti eden od odgovornih načrtovalcev in povzročiteljev sistemskega Zla.
- Zato, ker so le redki izvajalci storjenih zločinov zmogli pogum, da so o tem javno spregovorili.
- Zato, ker so celo mnogi od tistih, ki sicer mislijo, da bi bilo žrtve treba pokopati, prepričani, da bi moralo na njihovih grobovih pisati ‘izdajalci in zločinci‘.
- Zato, ker je očitno v interesu prikritih oblastnih struktur, da ostane resnica skrita, da se regenerirata laž in sovraštvo.
- Zato, ker jim ob izdatni pomoči medijev to prikrivanje resnice in zastrupljanje z lažjo tudi uspeva.
- Zato, ker je ves sistem naravnan v preprečevanje, da bi končno ljudje končno spregledali, da bi za sivino bratomorne vojne prepoznali živobarvni spekter pretresljivih človeških usod …
- Zato, ker je prazno govorjenje o moralni in etični prenovi slovenske družbe, če ne očistimo te gnojne rane preteklosti našega naroda.
- Ker ni zdrave rasti brez zdravih korenin.
Iz zlaganega odnosa do preteklosti se rojeva zlagan odnos do sedanjosti, kjer sploh ni več nobenih enotnih meril, temveč vse poteka po ločnici ‘naši‘ in ‘vaši‘. – Če ste se kdaj počutili kot ‘vaši‘, potem še predobro veste, za kaj gre.
Se je mogoče iz tega smrtonosnega primeža laži in prevar sploh kako izviti? – Prepričana sem, da je to mogoče. Seveda ne brez osebnega napora. Na sistemsko rešitev po moje ni računati. In kaj je posamezniku mogoče storiti?
Kdor je doslej govoril, da ga politika ne zanima in zato ne sledi poročanju medijev, saj da dosti laže živi, če se s tem ne obremenjuje, naj začne spremljati dogajanje okoli sebe. Zlo se najbolj razbohoti, kadar ostaja neopaženo. Vsakdo, ki se obrača vstran, pospešuje njegovo rast. Seveda pa pri odkrivanju dogajanja okoli sebe ne smemo nekritično slediti medijem. Sloviti Mark Twain (1835–1910) je dobro vedel, o čem govori, ko je izjavil: »Če ne berete časopisov, ste neobveščeni. Če jih berete, ste narobe obveščeni.« Brati je treba kritično, dogodke razumeti v kontekstu vzrokov in posledic, akterje ocenjevati glede na sadove njihovih besed in dejanj. Vsaj občasno je dobro, da si poleg ‘jagodnega izbora‘, ki nam ga pripravijo mediji, na parlamentarnem programu televizije v živo ogledamo tudi kako razpravo in si zapomnimo nastope izvoljenih poslancev. Presenečeni bomo. Koristno je, da čez čas primerjamo obljube in napovedi z uresničenim, kajti po njih delih, jih bomo spoznali …
Po nekaj mesecih takega kritičnega opazovanj družbenega dogajanja se bo le malokdo odločil na dan volitev ostati doma. Mnogo manj bo izpostavljen medijskemu navijanju za posamezno opcijo in več kot previden bo pri ‘kupovanju novih obrazov‘.
P.S.: Za vse, ki bi radi odkrili pot do posameznika v množici brezobličnih ljudi, povabilo, da se pridružite pobudi Vseposvojitev Romane Bider in osebno ‘posvojite‘ eno od žrtev zla med drugo svetovno vojno in po njej. Vse o tem na priloženi spletni strani.
Zlata Krašovec
Zlata Krašovec je zasebno žena in mati, profesionalno pa se ukvarja s pisano in govorjeno besedo.
____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
