Vsekakor živimo v času, ko državljani vse naše upe polagamo v moč države, pa naj si bo to njena finančna pomoč skoraj propadli letalski družbi ali pa njena zakonodajna oblast, ki bo končno sprejela pravičen zakon glede financiranja javno veljavnih programov v zasebnih šolah.
Vendar to zaupanje v moč države ni od nekdaj. Poglejmo si primer iz ameriške zgodovine 19. stoletja.
Ko je Alexis Tocqueville, slavni avtor dela o demokraciji v Ameriki, okrog leta 1830 obiskal to deželo, je z odobravanjem sprejel kampanjo društva Sobriety, ki si je prizadevalo, da bi 100.000 moških izreklo javno prisego, da ne bodo več pili alkohola. S tem bi dali moralni zgled, ki bi imel odmev v celotni družbi. Tocqueville je svoje navdušenje nad tako iniciativo utemeljil s primerjavo s Francijo, kjer je že takrat imela država več moči. Tam bi se podoben poskus odvil tako, da bi 100.000 moških podpisalo peticijo, v katero bi državo pozvali naj prepove pitje alkohola.
Čeprav ameriški pristop ni zagotovil nadzora nad pijanostjo, je bolj v duhu tega, kar smo zgodovinsko razumeli pod civilno družbo, danes pa temu največkrat ni tako. Prostovoljna in javno izražena zaobljuba bi prej opolnomočila javno moralo in civilno življenje, kot pa predlog po novi zakonodaji. Civilna družba je v tem primeru prostor državljanskih kreposti, ne pa sluga državi in njeni prisilni zakonodajni moči. Uspeh civilnodružbenih prizadevanj v tej neodvisnosti od države nikakor ni zagotovljen. Vsekakor pa je temeljna ideja v tem, da se moralni napredek družbe dogaja od spodaj navzgor in ne obratno. Samo na ta način lahko govorimo o udejanjanju morale v družbeni resničnosti.
Poglejmo si sedaj še drug primer, tokrat iz zgodnjekrščanske dobe. V četrtem stoletju, ko se je krščanstvo zaradi Konstantinovega spreobrnjenja spremenilo od preganjane religije do politično in družbeno vplivne, je v prostrani egiptovski puščavi vzcvetelo krščansko meniško gibanje. S puščavskimi očeti in materami se je začel znotraj krščanske kulture nov tok: »zavračanje moči, prav ko je Cerkev do nje prišla, sprejemanje revščine kot upor proti obilju, uporno spominjanje, da Božje kraljestvo ni od tega sveta.« Gre za upor proti lastnemu uspehu ali bolj moderno rečeno proti učinkovitosti (tudi oblasti), hkrati pa za zavračanje vsakršne moči, ki bi v srcu krščanstva lahko naposled zamenjala ljubezen.
Glede na povedano s pomočjo dveh zgodovinskih odtisov, si upam trditi, da imata krščanstvo in civilna družba isto uporniško dušo. Če se prva upira moči države nad moralo in posledično pravom, ki ga izrablja kot instrument, se druga upira moči religije nad samo seboj, ko se ta bolj bliža politiki kot pa duhovnemu življenju. Pa vendar s tem nismo izrekli nečesa še bolj bistvenega, kar se skriva v naslovu prispevka. To, kar civilna družba v resnici pomeni, je vedno znova skrito v prihodnost. Je vedno neuresničena revolucija, ki ne more imeti družbenega statusa v katerikoli državni ureditvi. Če ga namreč ima postane tako ali drugače zatiralska. Je primer nespoštovanja prava v demokratični Sloveniji kaj drugačen od tistega v socialistični Jugoslaviji? Prihodnost pa lahko za državljane na splošno predstavlja predvsem vir negotovosti v ekonomskem, družbenem, kulturnem in predvsem v duhovnem smislu.
Za verujočega kristjana pa je negotovost sicer tudi prisotna, vsekakor pa ne more biti končna postaja. Jezusove besede, ki so hkrati odgovor oblastniku, so jasne: »»Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« V pričakovanju prihodnosti, tudi kar se tiče vloge civilne družbe v odnosu do Cerkve, zato velja še nadalje prositi: Pridi k nam tvoje kraljestvo!
Civilna družba lahko prevzame ključno vlogo pri novi evangelizaciji. To bo zagotovilo pluralnosti idej in hkrati možnost, da vodilno vlogo prevzamejo tisti, ki si bolj kot moči in ugleda želijo in upajo stopiti v puščavo. Najprej pa to pomeni, da tudi čas, ki ga živimo, sprejmemo kot priložnost za dejanja, ne pa da zgolj apeliramo in čakamo na druge, da se bodo zganili. Zadnja primera civilnih iniciativ staršev ter zagovornikov žrtev spolnih zlorab v Cerkvi lahko že razumemo kot nekakšna znanilca te nove dobe.
dr. Tadej Rifel, Zavod sv. Stanislava
