Je še možno verjeti v renesanso krščanstva v Evropi? Bo počasi izumrlo ali se bo dvignilo iz pepela sekularizirane družbe kot nekakšen feniks?
Zunanji znaki ne kažejo dobro. Vse več je praznih cerkva, priče smo upadanju krstov, porok, zakramentalna praksa usiha. Tudi v tem Slovenija na hiter način postaja del Evrope. Cerkev v Sloveniji bo kmalu pred dilemo, kako naj upravlja in ohranja bogato krščansko, predvsem katoliško dediščino: vzdrževanje številnih cerkva, samostanov, cerkvenih posestev, umetniških zbirk, knjižnic. S tem vprašanjem se je morala že soočiti centralna Evropa (Francija, države Beneluksa, delno tudi Nemčija), kjer lahko prideš v čudovit samostan, ki ima več stoletno versko, kulturno in intelektualno dediščino, pa v njem najdeš drago restavracijo, hotel, razstavne prostore, fitness center, dvorane za vodenje seminarjev itn. Uprava vsega tega je v laičnih rokah. Samostan zdaj deluje v imenu in v duhu kapitala.
Vendar se moj pogled ne želi zaustaviti pri teh zunanjih znakih krize krščanstva v Evropi. Pogledati želim globlje, v genetsko zasnovo nekdaj solidne in trdne krščanske Evrope. Je to le zima, ki obljublja pomlad?
Evropska civilizacija temelji na judovsko-krščanski tradiciji, na grško-rimskih izročilih, na slovanskem civilizacijskem doprinosu in na laičnih humanističnih izročilih. Pečat krščanstva je bil za Evropo odločilen. Tega so se dobro zavedali očetje združene Evrope, Robert Schumann, Alcide de Gasperi, oba kandidata za kanonizacijo, božja služabnika, Altiero Spinelli, Konrad Adenauer in drugi. Lahko rečemo, da so Evropo konsolidarizirala tri krščanska načela, ki jim v teologiji rečemo teološke kreposti, to so: Vera, upanje in ljubezen. Rastoča sekularizacija je na Zahodu začela izpodkopavati temelje evropske civilizacije. Francoska revolucija je na koncu 18. stoletja Cerkvi vzela vlogo političnega akterja. Izgnana iz javnega prostora, iz politike in ekonomije, se je preoblikovala v varuhinjo morale zasebnega življenja, predvsem družine. Po letu 1968, ko so se začele korenite spremembe liberalizacije človekovih navad, predvsem spolnosti, je z encikliko Humanae vitae, ki programira naravno in vzdržno -odgovorno spolnost med krščanskimi zakonci, povzročila tihi upor proti moralnemu učiteljstvu Katoliške cerkve. Kmalu nato je izgubila moralni primat tudi v družini. Cerkev naj zdaj nagovarja le posameznike, ki so svobodni, da ji verjamejo ali ne. Nikakor pa naj se ne meša v prostor javnega življenja, ki lahko dobro živi tudi brez nje. V Evropi je trenutno Cerkev potisnjena v zakristijo, podobno, kot je bila v Sloveniji v času jugoslovanskega komunizma. Zato ni čudno, da je iz lizbonskega sporazuma, to je, iz zadnje izdaje ustave EU, izpadla omemba judovsko-krščanskih korenin Evrope, kar je seveda absurdno in nerazumljivo. To je skoraj isto, kot da bi se muslimanski arabski svet odpovedal islamu!
Vera, upanje, ljubezen
Vera, upanje in ljubezen so v osebni izkaznici krščanstva. Kaj jih lahko nadomesti?
Namesto vere, popolnega zaupanja v Boga, ki doseže svoj višek v svetosti, je na prvo mesto našega Zahoda stopila krepost tekmovalnosti: Biti prvi, vedno mlad, lep, zdrav, uspešen in bogat. Strah evropskega človeka danes je biti “loser”, to je tisti, ki izgublja priložnosti za preboj v prve vrste, na vsak način mora postati “winner”, zmagovalec. Prav smešno se zdi miselnosti naših sodobnikov, ko mi kristjani verujemo, da zmagujemo v Kristusu, ki ga gledamo in častimo na križu, ko v Vstalem Gospodu kontempliramo rane njegovega trpljenja.
Upanje je nadomestil kult sreče. Ni več nobenih socioloških, ideoloških ali moralnih mej na poti do sreče. Slogan: iz svojega življenja napravi to, kar hočeš, pomembno je le, da boš srečen. Psihologi, psihoterapevti so postali duhovniki kulta sreče. Dovolj je gledati kak pogovor na televiziji, da to jasno vidiš. Če je zraven tudi kak predstavnik Cerkve, nastopa kot predstavnik folklore, nečesa, kar je že za nami. Toda tak kult sreče najpogosteje vodi v slabo počutje in depresijo. Kako noro je za tak model življenja, kar trdimo in verujemo kristjani: S Kristusom umirati, zato, da bi lahko živeli v polnosti, velikonočna pot je pot upanja!
Ljubezen, ki je po besedah sv. Pavla najvišja in pomeni zaupno in osebno komunikacijo med človekom in Bogom, po vzoru ljubezenske komunikacije Svete Trojice, je danes nadomestila ultra-komunikacija v multimedijskem svetu. Biti stalno v stiku z mnogimi, je postal ideal mladih generacij Evrope. Z vsemi komunikacijskimi sredstvi pa vedno bolj raste občutek samote. Kult vseobsežne komunikacije ustvarja jezdece samote, ki drvijo v cinizem, nihilizem, obup.
Tri izpraznjene vredote: Vera, upanje in ljubezen. Razpoke praznine so tako velike, da odpirajo brezno nesmisla. Zato je vredno verjeti, da ima krščanstvo danes v Evropi veliko terapevtsko moč. Pred njim je pomembno poslanstvo, da na danes razumljiv način in v jeziku Evrope 21. stoletja, reformulira, na novo opredeli zaklad svoje vere. Za človeka gre! Človek je smerokaz prihodnosti v Evropi. Krščanstvo je religija, ki veruje v Boga, ki je postal človek. Prav zato verjamem v renesanso krščanstva v Evropi.
Povzeto po komentarju v Družini, maj 2018.
Dr. Zvone Štrubelj, izseljenski duhovnik v Bruslju za področje Beneluksa in Pariza, po izobrazbi doktor teološke antropologije, pisatelj in publicist, voditelj Slovenskega pastoralnega centra v Bruslju.
