V nedeljo 22.09.2019 je bila v Solčavi »Bickina« prireditev. Glavno vlogo tega dogodka so imele žene, ki predelujejo ovčjo volno znane slovenske avtohtone pasme ovc, jezersko solčavske pasme. Volna je že desetletja zapostavljena surovina brez vrednosti. Ta trend je želela obrniti Knezova Vida in pričela s filcanjem volne. Kmalu je k ideji pritegnila nekaj žena iz vasi in doline. Na prireditvi z modno revijo prikažejo inovativne modne oblike in resnično navdušijo s svojo kreativnostjo. Povabijo skupine, ki predelujejo volno od blizu in daleč. Letos so sodelovale skupine iz Avstrije, Hrvaške in Ukrajine. Solčavsko je znano po kvalitetni pasmi ovc. Tri leta zapored na tej prireditvi možje s kmetij na licitaciji prodajajo jagnice za nadaljnjo rejo. Reja drobnice še ni popolnoma zamrla, kljub globalizaciji, ki uničuje ustaljene načine trženja in hranjenja. Od leta 1426 so solčavski kmetje pod istimi domačimi imeni spoznani še danes. Častitljiva tradicija, s katero se ne more postaviti niti ena multinacionalka. Tudi naša pasma jezersko solčavska ovca je bila izpostavljena globalizaciji, križanju z drugimi pasmami. Nekateri rejci na Solčavskem so se temu uprli in navkljub stroki in politiki, ki si je predstavljala gospodarjenje po svoje, obdržali čisto kri jezersko solčavske ovce. Danes je ta ovca prepoznana kot pomemben genski potencial za celoletno plodnost, najkvalitetnejšo volno med slovenskimi pasmami ovc ter pašo na ekstremnih alpskih pašnikih. Na prireditvi je bilo slišati živ solčavski govor, ki je zaščiten kot nesnovna kulturna dediščina, muzikanti s citrami in slovensko glasbo so popestrili lepo tradicionalno oblačilno tradicijo. Veliko ljudi je sodelovalo, in vsak je pristavil delček v mozaik celote.
IDENTITETA JE IZBOJEVANA
Za vse to se je potrebno boriti. Če hočeš gojiti žlahtnost, ne more biti vse dobro. Če dopuščamo vse, zgubimo žlahtnost, izgubili bi tudi našo jezersko solčavsko pasmo. Najbrž tradicionalen način bivanja, naše dojemanje svobode ne ustreza sodobnemu zglobaliziranemu svetu. Vedno znova je potrebno svoj način razmišljanja zagovarjati pred različnimi polit-guruji, ki želijo svoj pogled na svet prodajati na račun podeželja. Tako v zadnjem času želijo po vsej Sloveniji, brez konsenza lokalnega prebivalstva za stalno naseliti velike zveri, medveda in volka. Projekti za širjenje volka in ostalih zveri so težki več miljonov evrov. V krajih kjer strme površine obdelujemo za rejo drobnice pa je sobivanje z zvermi nemogoče.
KJE PADAMO?
Med ljudmi, posebej med »mestnimi strokovnjakarji« manjka izkušnja, kako se je potrebno potruditi, da na strmih legah pridelaš potrebne dobrine za preživetje. V mestih ljudje hitro spreminjajo navade prehranjevanja, že dolgo si večina ne prideluje sama hrane, vse več ljudi je tudi ne pripravlja zase. Identiteta se pa v prvi vrsti gradi za domačo mizo. Žal slovenski človek zgublja spomin o tem, kaj daje srečevanje za domačo mizo. Da narod pade, če mu zamenjaš in vzameš izvire hrane. Vse kar rabijo, kupijo pri najboljšem sosedu, za katerega ne vemo več, katerega piščanca bo prodajal čez eno leto, ruskega ali kitajskega. Tudi nekritično sprejemanje javnosti širitve zveri, prispeva k uničevanju majhnih alpskih in predalpskih kmetij, ki se še borijo z pridelavo hrane. Vsa ta podpora zverinjaku, pelje vodo na mlin korporacijam, ki hočejo popoln nadzor nad ljudmi.
Živimo v svetu, ki postaja vedno bolj prepleten, vplivi denarja, korporacij, so pogosto močnejši od vseh ostalih prvin, ki gradijo lep in trden snop vrednot, truda in dela rodov. Identiteto bi želel razumeti kot pušeljc pozitivnih drž naroda. Identiteta – podoba naroda se izgrajuje daljše obdobje. Trdnejša je ob vztrajni doslednosti posameznikov, družin, rodov in naroda. Močna duhovno živa skupnost razvija zdrav medsebojni odnos. Kultura, jezik, književnost, glasba, gospodarstvo, hrana, ki nas ohranja pri življenju, vse to daje ponos, da to identiteto živimo s ponosom in se je ne sramujemo.
SRAMOVANJE OZIROMA ZAVRŽENJE IDENTITETE
Greh pri posamezniku in narodu naredi hudo škodo. Slovenska skupnost ima dovolj izkušenj, ki so ranila narodno telo. Največji obračun se je zgodil zaradi različnega dojemanja svobode. Zaradi sramovanja in slabe vesti identiteta ne žari. Ideologije nas nesmiselno delijo in uničujejo evangeljsko sporočilo, ki nam je namenjeno kot bratom in sestram. Z duhovnim življenjem in povezanostjo v krščansko občestvo imamo Slovenci težavo. Stoletja močna pripadnost krščanstvu nas je kljub bivanju v tujih nacionalnih državah ohranjala pri našem jeziku. Z Brižinskimi spomeniki, prevodom Biblije, Prešernom, Slomškom, je naš narod zakoreninjen v krščanski srednjeevropski prostor. S ponosom, brez sramu, bi se majhen narod, ki še vedno govori slovenski jezik, lahko postavil ob bok vsem večjim narodom. Vendar to dejstvo tako težko sprejmemo, sprenevedanje o tem je prisotno povsod. Karakterji naših pokrajin in ljudi so zanimivo različni. Po prvi svetovni vojni razdeljeni Korošci, tisti, ki so ostali zunaj meje večine naroda komaj še vztrajajo pri slovenski besedi, trud za slovensko kulturo je skoncentriran le še na nekaj večjih družin. Če pa želiš vsak dan na radiu slišati lepe slovenske pesmi, moraš poiskati frekvenco radia ORF slovenski spored, saj je na matičnih slovenskih radijih skoraj ne moreš doživeti. Štajerska je sramežljivo zapostavljena, ko sedeš na Trojanah, kjer imajo status hiša s tradicijo, na kosilo, te mesec za mesecem, leto za letom posiljuje balkanska glasba in kljub opozorilom se nič ne spremeni.
PODOBA MEST
V mestih je slika drugačna kot na podeželju. Če na podeželju slovenska kultura še nekaj velja, je v mestih to malo drugače. O starih meščanskih družinah, ki so delovale in krojile omiko v predvojni Jugoslaviji, ni ne duha in sluha. Njihove sledi v Celju, na Ptuju, Mariboru, Kranju najdemo na pokopališčih in pobeljenih fasadah meščanskih hiš. Veliko priseljencev je spremenilo karakter mest in mesta tako dobivajo drugačno vsebino. Ali imate kdaj občutek da smo v okupirani državi? Če se sprehodite po Ljubljani so po vseh lokalih tuji napisi, slovenski so redki. Pravijo, da se slovenska glasba ne vrti, ker je nekvalitetna, vrtijo balkansko in anglo saksonsko- dalmatinsko tudi celo na pogrebih. Filmska produkcija od Kekca in Cvetja v jeseni naprej tako že dolgo ni ponudila česa za dušo, prav vse je prepleteno z balkanskimi jeziki, apatijo, kletvicami, alkoholom slabimi družinskimi odnosi. Vam zaigra srce na državni proslavi? Tako ni mogoče krepiti pozitivne ponosne samopodobe. Mesta niso več oskrbovana s podeželja ampak iz velikih trgovskih centrov, svetovnih trgovskih in prehrambenih industrij. Zato mestno okolje premalo spoštuje podeželje. Lokalna pridelava hrane tako vse težje najde poti do potrošnika. Spreminjajo se prehranjevalne navade, spreminja se gospodarska varnost kmetov lokalnih pridelovalcev hrane. Zemlja tako izgublja atraktivnost obdelave in pridelave hrane. Zemlja se pogosto prodaja in tako počasi zgubljamo življenjski prostor.
KAJ JE SODOBNA SLOVENSKA IDENTITETA?
Kaj je sodobna slovenska identiteta? Je ostalina živih fosilov s podeželja v narodnih nošah? Je balkansko preklinjanje in brezciljnost prikazana v slovenskih filmih, so Kogojeve in Plečnikove podobe? Je uživaštvo na jahtah? Športni uspehi? Je to naša beseda, pesem, pokrajina, dom…? Delovanje skupnosti je tenkočuten preplet duhovnosti, kulture in gospodarstva. Revno prebivalstvo le težko ohranja svojo kulturo, duhovna siromašnost ne omogoča zdravega gospodarstva. Zemlja in življenje zahtevata gospodarje. Če nočemo biti gospodarji, bodo to kmalu postali drugi. Zato upam, da ima slovensko podeželje še senzor za samoohranitev, da ima še dovolj duhovne moči, življenjskega naboja, zdravega odnosa do življenja, gospodarskega zanosa, , da bo ohranilo in držalo vodilno smer slovenske identitete. Identiteto damo otrokom najprej starši, ko živimo ljubeč in dober zakon. S pripovedovanjem zgodb, ki so utrjevale prednike, z delom, s petjem. Pri vzpostavitvi močne identitete staršem sledijo ostale dejavnosti, ki povezujejo narodno telo. Državne proslave, Radio Slovenija, RTV, Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo… identitete ne znajo ali pa nočejo krepiti in ustvarjati. Le redke oddaje posameznih zanesenjakov imajo možnost narediti nekaj za naš narodni ponos in spomin. Koliko imamo zborovske glasbe, koliko pevcev tedensko obiskuje pevske vaje, ali slišite dve zborovski skladbi na dan po radijih? Žalostno, da v dobi, ko se izobražuje slehernik, ko imamo poplavo inženirjev, magistrov in doktorjev, nimamo kot narod privzgojene zdrave narodne samozavesti in kulture. Zgodovina našega naroda nam lahko da moč za naprej. Trubar, Slomšek, Glavar, vsi so bili rojeni v težkih časih za narod. Delovali so med narodom za ljudi. Ti možje so dali svojo moč v svojem času.
V naših časih pa zaradi neusmiljenega medijskega stroja rabimo še več Čedermacov kot kdaj prej. Ministrstvo za šolstvo vodi po slovenskih OŠ predavanja za učitelje, kako sprejemati migracije, tudi z predstavo, da je bil Trubar migrant. Do nedavnega so nas učili, da je Trubar v pokrajini Baden Wuerttenberg, v današnjem Tubingenu, starem univerzitetnem mestu, tiskal knjige in jih nazaj v domovino za svoj narod tihotapil v sodih. Da je spisal prvi abecednik za slovenski jezik. Trubar je šel, da se je vračal, in slovenski živelj pridružil opismenim narodom. To so bile migracije, ki z današnjimi nimajo veliko skupnega. Našim otrokom želijo ti agitatorji vsiliti določeno ideologijo, cepljeno na slabo domovinsko vzgojo, tako se ne bodo znali postaviti v bran svoji zemlji, saj jih še slovenska zastava moti pred šolo. Upam da nas Ministrstvo za šolstvo ne pripelje v kolektivni samomor.
Močna in stabilna identiteta spoštuje drugačnost, hkrati tudi nezavedno pritegne prišleke, da jo spoštujejo. Nenehna popustljivost in prilagajanje, ter popuščanje v smislu multi kulti, pa je pot k izničenju lastne identitete in izgubi svobode.
Klemen Matk,
gospodar na gorski kmetiji Matk v Matkovem kotu
Foto: Tomo Jeseničnik
