V Družini in Življenju tvoje ime ni neznano, saj si februarja lani kot gost na Moškem zajtrku v Ljubljani nagovoril veliko število mož in fantov. Pa vendar, kdo je Peter Millonig? Kje in v kakšni družini si preživljal mladost?
Prihajam iz učiteljske družine. Rodil sem se v Celovcu, otroška leta sem preživljal v Gorjah v Spodnji Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, obiskoval sem gimnazijo v Celovcu, nato pravno fakulteto na Dunaju, kasneje pa sem študiral še na Inštitutu za razvoj menedžmenta v Luzani v Švici. Poklicno sem vsa leta deloval v tujini, v dvanajstih državah, na dveh celinah.
Mi, ki domovino in slovenstvo žal prevečkrat jemljemo kot nekaj samo po sebi umevnega, si ne znamo predstavljati, kaj pomeni živeti v dvojezičnem okolju. Kaj je to pomenilo zate?
Zame je bilo živeti v dvojezičnem okolju nekaj povsem običajnega – kot dihanje z obema pljučnima kriloma. Včasih se je zdelo, da je to celo nekakšen privilegij. Lahko smo prehajali iz enega jezikovnega sveta v drugega in bili doma v dveh kulturnih krogih. K temu je veliko prispevala moja mati, ki je bila po rodu Ljubljančanka. Ob koncu 2. svetovne vojne je kot učiteljica prišla na Koroško, kjer je spoznala mojega očeta, koroškega Slovenca, in se z njim poročila. Imela je velik čut za slovenski jezik. Čar slovenskega jezika, kulture in literature je znala približati meni in obema bratoma.
Kako ste govorili na vasi, slovensko ali nemško?
Govorili smo oba jezika. Slovenščino smo uporabljali doma v družinskem krogu, v javnosti pa manj. V cerkvi so bile vedno dvojezične maše.
Ste bili kot Slovenci kdaj šikanirani?
Naša družine ne, ker se večina ljudi staršema kot učiteljema (oče je bil tudi ravnatelj) ni hotela zameriti. So se pa nekateri bali v javnosti govoriti slovensko.
Letos mineva 100 let od koroškega plebiscita. Zdi se, kot da so bile nekatere stvari v zvezi z njim namerno zamolčane. Kaj je za Slovence, ki ste ostali na Koroškem, pomenilo biti v državi, ki ni njihova domovina, in kako bi bilo, če bi takrat plebiscit določil drugače?
To je zelo široka tema. O njej so napisane debele razprave in dizertacije. Veliko je razlogov, zakaj je plebiscit privedel do znanega rezultata. Ko danes gledamo iz časovne distance, lahko rečemo, da je izidu botrovalo več faktorjev. Eden je bil gotovo ta, da se je poskušala Avstrija po koncu 1. svetovne vojne pozicionirati kot demokratična republika, ki je monarhijo pustila za seboj, v Sloveniji pa naj bi takrat z novo Kraljevino SHS monarhija šele zaživela. Tu je tudi verski vidik: Avstrija, Koroška pa sploh, je bila versko zelo monolitna, kar pa ni bilo mogoče reči za Kraljevino SHS. Državne strukture v Avstriji so bile preizkušene, medtem ko so v Jugoslaviji šele nastajale. Poleg sicer umazane propagande je bil v ospredju tudi geografski vidik (celovška kotlina je obdana z gorovjem, ki je neka naravna bariera). Tako se je večina Slovencev, živečih v naseljih južne Koroške, odločila, da želi ostati v Avstriji, ker so njihovi kraji predvsem gospodarsko močno gravitirali proti Velikovcu in Celovcu. Ni videla odločilne prednosti, da bi oddala svoj glas za pravkar nastalo kraljevino SHS. Če bi bil izid drugačen, bi bil danes Celovec najbolj severno slovensko mesto, pa tudi knežji kamen kot simbol zgodnjega Slovenstva, bi bil danes na slovenskih tleh.
Glede ljubezni do domovine so poseben fenomen Slovenci v Argentini. Ne le da še v četrti generaciji vzdržujejo slovenski jezik in slovensko kulturo, pač pa tudi pristno narodno zavest in pripadnost slovenstvu. Kako je to mogoče in kaj se lahko od njih naučimo?
Slovenci v Argentini so resnično ustvarili velike reči: svoje šole, kulturne domove, pevske zbore, časopise, založniško dejavnost in še marsikaj. To je izraz velikega kolektivnega domoljubja. Verjetno je k temu zelo pripomoglo specifično argentinsko okolje. V Severni Ameriki govorimo o t. i. talilnem loncu, narodi prevzamejo ameriško kulturo. V Argentini so Slovenci ohranili Slomškovo paradigmo: mati, domovina, Bog. Res so izgubili svojo domovino, ne pa svoje istovetnosti. Angleški filozof Chesterton je rekel: »Resnično ljubimo šele takrat, ko se zavemo možnosti izgube!« Argentinski Slovenci so se kot kolektiv zavedali, kaj bi izgubili, če bi ne imeli svoje materinščine, in so jo zato še bolj gojili – tudi v novem okolju, ki je bilo sicer v marsičem neizprosno. Imeli pa so tudi veliko prednost: med njimi je bilo mnogo kulturnih delavcev in pedagogov, ki so bili uveljavljeni že v domovini. To je bil velik startni kapital. Tudi v Clevelandu je bila zelo razvejana slovenska kulturna dejavnost, saj smo nekoč rekli, da je Cleveland drugo največje slovensko mesto na svetu, vendar je ta neizprosni ameriški talilni lonec naredil svoje. V Argentini pa je odnos so priseljencev dovoljeval tujim narodom več svobode in avtonomije – asimilacijski pritisk je bil manj izrazit. Menim, da se lahko od argentinskih Slovencev naučimo stanovitnosti, življenjskega poguma in velike mere samozavesti. Slovenci v matični domovini bi bili gotovo prikrajšani za izkustvo svetovljanstva, če ne bi bilo slovenske diaspore.
Danes imamo Slovenci svojo državo, pa se zdi, kot da je ne znamo prav imeti, kot da v svojih srcih za seboj še vedno vlečemo hlapčevsko mentaliteto. Kako ti gledaš na to?
Mislim, da ta cankarjanska sintagma o narodu hlapcev ne ustreza realnosti. V Avstro-Ogrski in tudi v Kraljevini SHS smo bili Slovenci res marsikdaj v podrejenem položaju. Pa vendar smo dolga stoletja ustoličevali karantanske vojvode in pri tem uporabljali svoj slovenski obred. Imeli smo kmečke punte, Primoža Trubarja, Janeza Valvazorja, Jurija Vego in še mnoge druge pokončne Slovence, ki se gotovo niso obnašali hlapčevsko. Če pomislimo še na duhovništvo, je zanimivo to, da je bil leta 1513 za prvega dunajskega škofa ustoličen Jurij Slatkonja, ki je pokopan v stolnici svetega Štefana na Dunaju. Zgodovina nas uvršča med razpoznavne narode zaradi razpoznavnih posameznikov, ki so na svojih področjih dosegali odlične rezultate. Zato bi bilo prav, ko bi obudili svoj zgodovinski spomin in se zavedli, koliko prodornih in uspešnih Slovencev smo imeli in jih imamo še danes.
Torej smo lahko Slovenci na kaj/koga ponosni?
Seveda. Tudi, če se sicer trenutno zdi marsikaj brezupno, se ne smemo vdati malodušju. Nikoli ni nič popolnoma brezupno. Če bi danes posekali gozdove na Krimu in bi se tja vrnili čez 50 let, bi videli, da tam spet raste gozd. Med in po 2. svetovni vojni je bilo 50–60 milijonov mrtvih, danes, po 75 letih, pa je na planetu Zemlja več kot 7 milijard ljudi. Res se trenutno dogajajo velike preizkušnje zaradi pandemije s koronavirusom, vendar bo zaradi tega postal glasnejši klic »nazaj k naravi«. Kmetovanje bo dobilo novo veljavo. Vse bolj pomembna postaja samooskrba. Nove paradigme bodo vodile do novih priložnosti. Globalizacija, ki smo ji priče zadnjih 20–30 let, se bo bistveno spremenila. Pred kratkim je dunajski kardinal Schönborn dejal: »Je res potrebno, da je vsak dan v zraku 200.000 letal? Se moramo voziti z avtomobili brez voznika, moramo vse urejati preko pametnih telefonov in zaradi številnih frekvenc tvegati razna obolenja? Ali človek res vse to potrebuje?«
Na duhovni ravni mislim, da sekularizacija svetu ne prinaša nič dobrega s tem, ko nas prepričuje, da je možno živeti brez Boga, da ga ne potrebujemo ne kot tolažnika, ne kot razsodnika, še manj kot odrešenika. Sodobni človek je odstranil Boga, praznino pa zapolnil z megalomanijo in erotomanijo (sla po oblasti, moči, vplivu in nadzoru, erotomanija pa je uživaštvo). Nekje sem bral, da misticizem današnjega časa ni duhovnost v njenih mnogih razsežnostih, pač pa surova seksualizacija družbe – popredmetenje človeka. Res smo globoko zabredli. Pa vendar ne tako globoko, da bi nas naš odrešenik Jezus Kristus pustil pasti v mrtvo brezno. Zato občasno dovoljuje stiske, da bi se zbudili iz svoje komatoze, in včasih dovoli, da nad nas pride kakšno »razkužilo« proti nakopičenim virusom srca. Slovenci iz tega nismo izvzeti – duh sekularizma in hedonizma je povsod uničujoče prisoten.
Govoriva o pripadnosti domovini in kako to pripadnost negovati in graditi. Kdo je po tvoje sedaj na potezi oziroma kaj lahko za to naredimo krščanski zakonci?
Preobrazba se nikoli ne zgodi po diktatu družbe. Sveti Janez Pavel II. je dejal: »Edina sila, ki lahko spremeni svet, je človekova svetost.« Menim, da stoji na začetku vsake pozitivne družbene preobrazbe spreobrnjenje posameznika. Mi vsi imamo tri temeljne naloge: prvič prizadevati si moramo za svetost, saj Bog pravi: »Bodite sveti, kakor sem jaz svet!«; drugič povabljeni smo, da pričujemo in prerokujemo za Boga; in tretjič Boga poveličujemo s svojim delom. To je edini v sebi skladen življenjski načrt za kateregakoli človeka. To je načrt, ki prinaša srečo in odnaša žalost, prinaša notranji mir in odnaša zmedenost in zbeganost. K temu nas nagovarja hvaležna odgovornost. In prav pri tem imamo krščanski zakonci posebno vlogo. Od kod bodo prihajali dobri ljudje, če ne iz krščanskih zakonov, ki živijo lepoto poročenosti? Prav zato je poslanstvo DiŽ-a izjemnega pomena, saj usposablja slovensko družbo, da bo lahko medse sprejela in vzgojila novo generacijo plemenitih ljudi.
Čudovito rečeno. Hvala lepa! Še o odlivu slovenskega potenciala v tujino. Res moramo iskati srečo in boljši kruh zunaj ali bi se dalo doma primerno preživeti?
Slovenci bi se morali vprašati, ali je res pametno iskati boljši kruh v tujini. Dejstvo je, da je problem bega možganov povezan s slabimi zaposlitvenimi pogoji. Po drugi strani je zaradi članstva v EU iskanje dela za Slovenca v tujini izjemno olajšano. Mladi hitro ugotovijo, da so zunaj plače dvakrat do trikrat večje, vendar pa je treba hkrati vedeti, da je življenje v tujini praviloma mnogo dražje, tako da na koncu ni nujno pozitivne računice. Poleg tega večina nima zagotovila trajne zaposlitve, saj podjetja lahko vsepovsod propadajo, vsepovsod lahko pride do masovnega odpuščanja. Sicer pa glavni vidik takšne odločitvene sme biti zaslužek, pač pa želja, da se mladi, ki so odšli na delo v tujino, čez čas vrnejo v domovino in s pridobljenim znanjem pomagajo graditi boljšo družbo. Na tem področju smo Slovenci dokaj nespretni. V mislih imam primer dr. Klemena Jakliča, sedanjega ustavnega sodnika, ki je diplomiral pravo v Ljubljani, doktoriral na Harvadu in v Oxfordu ter bil nekaj časa predavatelj na Harvardu, pa zanj doma v pravniških krogih dolgo ni bilo prostora. Vihali so nos nad njim, ker je imel napačni politični pedigre. Kaj takega se ne bi smelo dogajati. Počasi se stvari sicer izboljšujejo, vendar smo še na začetku in še nismo tam, kjer bi kot demokratična, odprta in razvita družba morali biti.
Apostola Peter in Pavel govorita o nebeški domovini in »tujini« ter o našem nebeškem državljanstvu. Kako ti vidiš nebeško domovino?
Strinjam se, da smo tu na generalki, ki ni lahka, vendar če se zavedamo, kam smo namenjeni, če imamo védenje o cilju, je vse lažje. V pismu Efežanom je Pavel zapisal: »Niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Efežanom 2,19). Zame je to poezija najvišjega ranga. Bolje se to ne da povedati. Sicer sam razumem nebeško domovino kot stanje in prostor. Stanje zato, ker ni časovne premice, nič ni včeraj in nič ne bo jutri. Vse je vedno hkrati prisotno, je večni zdaj. Prostor pa je omenjal Jezus: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor?« (Janez 14,2) Zamišljam si, da bo ta »po meri pripravljen prostor« narejen iz zidakov naših dobrih del in iz opeke novih nalog, ki nas čakajo in nam jih bo zaupal Večni. V nebesih ne bomo molče zrli v Božje mojstrovine, pač pa bo tam vse živo in dejavno, bolj kot tu na Zemlji, saj bomo skupaj z Bogom gradili kraljestvo ljubezni. Zato novo, nebeško življenje ne more biti končno, ampak zahteva večnost, predpostavlja neminljivost.
Revija DiŽ je družinska revija. Z njo želimo jasniti poglede na vrednoto družine in to vrednoto tako povzdigniti, da bi ljudje, ki nas opazujejo, zahrepeneli po njej. Kaj tebi pomeni družina?
Moja družina je posebna v tem smislu, da smo njeni člani iz mnogih krajev. Jaz sem koroški Slovenec, žena Janica je bila sicer rojena v Ljubljani, vendar je kmalu postala naturalizirana Američanka. Obe hčeri sta rojeni v Washingtonu in tudi oba vnuka, medtem ko je eden od zetov Severnoameričan iz Bostona, drugi pa Južnoameričan iz Kolumbije. Vzpostaviti enost v taki družini je zahtevno delo. Smo nenehno na preizkušnji, saj se v naše skupno življenje trudimo integrirati različne kulturne, miselne in vrednostne tokove. Ni lahko, vendar pa je ključ do uspeha v sprejemanju drugega in drugačnega. Sam to imenujem: šola živega krščanstva.
Sicer pa družina pri meni zavzema izjemno mesto. Zavedam se, da je za družino temeljnega pomena dober odnos med menoj in ženo, bistveni kriterij za dober odnos pa je, da oba sproti umirava svojim željam in svoji sebičnosti ter se trudiva odpuščati in sprejemati prošnjo za odpuščanje. Ne gre le za naju, pač pa za najin odnos (najin midva), ki je potreben nenehne nege in pozornosti obeh. Vedeti morava, kako živi, kako se razvija in kako raste. Ko pri najinem odnosu opaziva znake hiranja, morava takoj poskrbeti za »infuzijo«, da ponovno zaživi, in ga, če je potrebno, peljati na »intenzivno nego«. Ko sva bila v tem korona času po sili razmer ločena in na različnih koncih sveta, je bilo to za naju kljub video klicem in socialnim omrežjem breme. A z Bogom zmoremo vse (Filipljanom 4,13). Midva sva že dolgo poročena, in če sva zavestno vlagala v najin odnos, z leti zrastejo sadovi. Podobno kot pri dolgoletni molitvi, ko postajajo sadovi vidni skozi čas. Od tod izvira pri zakoncih, ki smo že dolgo poročeni, občutek stalne povezanosti in pripadnosti, ki ga tudi prisilna izolacija ne more zmanjšati ali izničiti.
Pri DiŽ-u si z vsem, kar smo in kar delamo, nenehno prizadevamo, da bi zakonce ozaveščali, kako pomembna je stalna nega odnosa, da bi, kot si rekel, po dolgih letih zakona lahko uživali sadove odločitve za ljubezen. Zdaj pa te prosim, da še kaj poveš o svoji drugi knjigi. Prva je imela naslov Zasidran v veri, kako pa je z drugo?
Druga bo imela isti naslov – kasneje tudi tretja, saj načrtujem trilogijo. Knjiga je napisana in lektorirana. Poleti jo bodo pri Ognjišču grafično oblikovali, izšla pa naj bi konec leta. V njej bo zopet zbranih 100 duhovnih zapisov, nekaj več iz ekonomije, pa o dovršenosti narave, malikovanju, trpljenju našega Gospoda, graditvi Božjega kraljestva in bistvu odrešenja.
Peter, katera pa je tvoja najljubša slovenska narodna pesem?
Kot Ziljan si dovoljujem imeti dve najljubši: Tam, kjer teče bistra Zila in Rož, Podjuna, Zila.
Vir: Pogovor je bil objavljen v Reviji Družina in Življenje, junij 2020
