Intervju z Matejem Cepinom, vodjem in pobudnikom Socialnega tedna
Menda obstaja o samem povodu za slovenski Socialni teden neka anekdota?
Zgodba sega v avgust leta 2009, ko je na obisk v Slovenijo prišel eden od organizatorjev Socialnega tedna v Franciji, Bernard Chenevez. Povabil nas je v Francijo, in smo kasneje tudi šli, meni pa se je ves čas obiska po glavi pletlo vprašanje: »Ali bi lahko kaj takega – pa ne čisto takega – izvedli tudi v Slovneiji?«
Na poti nazaj v pisarno sem pred vhodom v Slovensko Karitas srečal Imreta Jerebica. Z njim sem delil idejo in kar takoj sva sedla k prvemu sestanku. Čez mesec dni smo že imeli prvi Socialni teden z devetimi dogodki, brez posebne spletne strani, blogerjev, video posnetkov …
Poskušali smo že tudi kakšno leto prej, z g. Antonom Kokaljem in Klemnom Štibljem. Vendar smo bili takrat z idejo še rahlo pred časom, ali pa se je nismo lotili na pravi način.
Kako ste izbirali teme Socialnih tednov?
Prvo leto zelo po navdihu, v krogu kakšnih štirih ljudi. Od drugega leta naprej, ko so se nam vsako leto doslej priključili novi in novi soorganizatorji, pa je bil proces izbora vedno bolj kompleksen. K izboru so bili povabljeni vsi: organizatorji dogodkov in tudi nekoliko širša javnost. Izbor je ponavadi trajal vsaj dve srečanji, bil je voden, šlo pa je za kombinacijo iskanja pravega navdiha in odgovora na družbeno situacijo, ki smo jo takrat zaznavali.
Kdaj ste vpeljali še fotonatečaj? Katera fotografija se vam je zdela najbolj nepozabna?
Takoj, že drugo leto, smo uvedli tudi foto natečaj. Izbira slike je bila vsako leto svojevrstno doživetje. Predvsem zato, ker nam je slika vedno na nov način povedala zgodbo, ki smo jo sami povedali s poslanico. Čudovit je občutek, ko se v neko temo poglobiš, pa vendar še vedno poslušaš. In te še kar nagovarja in nagovarja …
Ker sem sam navdušen tekač, se na hitro najbolj spominjam fotografije tekaških čevljev in nog na štartni črti. Mene osebno takšna fotografija spominja na trenutke, polne adrenalina. To sliko smo izbrali ob naslovu Slodelujmo, kar je imelo tudi močan simbolni pomen: bomo tekmovali ali slo-delovali? Da ne govorimo o tem, da je večina mislila, da gre pri besedi za tipkarsko napako …
Če bi morali izpostaviti samo en dogodek, ki se vam je najbolj vtisnil v spomin, kateri bi to bil?
Vprašanje se začne s »Če bi morali …« Hvala Bogu, očitno mi ni potrebno. Ker to bi bila resnično težka naloga.
Prvo mi pride na misel predavanje Branka Cestnika na zaključnem seminarju leta 2010. Govoril je o pomenu vodenja. Najbrž je prav tisto predavanje nama z Alešem pomenilo enega od navdihov za kasnejši pričetek projekta Vodim, torej sem. Predavanje je samo zase pedagoško gledano zelo enosmerna in pasivna metoda. Toda kaj vse se lahko iz njega rodi!
Ste v teh 5-ih letih že začutili, da daje Socialni teden kakšne sadove? So vidni kakšni premiki?
Največji je pravzaprav projekt sam. Leta 2009 si ne bi upal niti sanjati, da bo projekt sploh prilezel do številke pet. In da bo takrat iz začetnih 9 narasel na kar 54 dogodkov!
En konkreten sad sem omenil že v prejšnjem odgovoru. Po glavi pa se mi pletejo tudi mnoga nova poznanstva, povezave, sodelovanja. Pri tovrstnih projektih je učinke izredno težko meriti. In mislim, da je nanje potrebno gledati kot na dobre gostilne. Če se ljudje vračajo v gostilo, so bili tam gotovo zadovoljni. Najbrž je njihova tamkajšnja uporabniška izkušnja celostno odgovorila na njihove potrebe: ne le po hrani, ustrezal jim je tudi ambient, druženje, prijaznost … Tako nekako vidim Socialni teden z vidika organizatorjev dogodkov.
Kako si predstavljate 10. Socialni teden? Kakšne bodo razsežnosti? Bo šel bolj v globino? Bo sploh še obstal?
Upam, da ga takrat ne bom več vodil. Ne zato, ker ga ne bi želel, saj je to resnično eden mojih najljubših projektov. Če do takrat projekt ne bo koga tako zelo »zapalil«, da mu bo dal novo dimenzijo, se bom pa res vprašal o njegovi potrebnosti.
Vizijo pa seveda imam! Deseti Socialni teden vidim kot uveljavljeno »blagovno znamko«, pri kateri si bo želel sodelovati velik del civilne družbe. Predstavljam si, da bo predstavljal glas ljudstva v državi, moderiran proces izražanja ključnih prioritet in prostor za refleksijo ter odpiranje dialoga. Vidim ga kot tistega, ki bo še bolj povezal spletno in »živo« okolje, da bosta drug drugega še bolj podpirala. Menim, da bo v naslednjih dveh letih napočil čas, ko ga bodo začeli prepoznavati tudi predstavniki elit (političnih, intelektualnih, gospodarskih) in si bodo želeli biti zraven. Tega se še posebej veselim in si obenem želim, da bi Socialni teden še vedno ostal prostor dialoga znotraj malih skupin.
