Zato upam, da mi pesnik ne bo zameril, če bom uporabila njegove besede. Kajetan Kovič je lepo povedal:
Le tako
Tako malo vem.
Kar so me naučili
in kar sem izkusil,
zadošča za nekaj resnic.
Ponavljam jih med ljudmi,
ki na videz enako mislijo,
in jih postavljam
med sebe in druge kot plot,
za katerim se varno premikajo
moje posebne misli.
Ne bojim se javne besede,
a povedati o stvareh
prav tisto, kar so,
terja moč.
Biti moraš odprt
kakor … rana,
ker pravo ime stvari
je skrito
pod prvo, drugo in tretjo
plastjo besed
ali še globlje.
Ni moči nenehno
kopati po sebi
brez trajnih posledic
in tudi brez haska je glave
ki tečejo v prazno,
ali oddaljene tujce
voditi skoz rudnik,
katerega ruda je zanje
mačje srebro.
Le zato,
da ne pozabim, kdo sem,
in pa za tiste,
ki brez te hrane
ne morejo,
segam samoumevno
kot pelikan
v svoje temno srce.
Tako razumem ta svet.
In le tako
znam živeti.
Vse drugo je spanec
in nič.
Težko bi tem beseda pesnika še kaj dodali. Ustavila pa bi se ob misli:
Ne bojim se javne besede,
a povedati o stvareh
prav tisto, kar so,
terja moč.
Zakaj neki terja tako moč, da stvari poimenujemo s pravimi imeni?
Mateja Subotičanec
Mateja Subotičanec je zasebno žena in mati, profesionalno pa voditeljica programa na Radiu Ognjišče.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
