Socialna akademija nas je zadnji teden z vso vnemo vabila z geslom »Skoči ven!«. Ta naju je nagovoril in sva se s hčerko Veroniko odločili, da se odzoveva vabilu in, da skočiva ven s pripravo kulturnega dogodka. Skočili sva kar preko meja. Z jato ptic in z violino, sva poleteli čez mejo in se zaustavili v Slovenskem domu v Tinjah, na avstrijskem Koroškem, kjer naju je z veliko mero gostoljubnosti sprejel gospod Jože Kopeinig.
Postavili smo razstavo in jo zvečer odprli javnosti. Veronika nas je popeljala v čaroben svet glasbe v krogu ptic iz zbirke Ptice na Slovenskem. Gospod Jože Kopeinig nam je podal nekaj misli o lepoti stvarstva.
Ptice so znanilke življenja. Drobne lastovke, ko priletijo iz juga, nam oznanjajo, da prihaja pomlad. Narava se prebudi iz zimskega spanja in zaživi. Ptice preletavajo in žvrgolijo med tem ko pletejo svoja gnezda za naraščaj. Ptice imajo vse nebo zase, so svobodne in za njih ni meja.
Velikokrat me sprašujejo zakaj rišem ptice. Rodila sem se v Buenos Airesu, odraščala v velemestu, kjer je stik z naravo zelo omejen. Tam so bile ptice, cvetlice, drevesa pač samo ptice, cvetlice in drevesa. O pticah sem v glavnem slišala v pravljicah kot so: Slavček in cesar, Kdo je Vidku sešil srajčico, Pepelka, Grdi raček, … O njih sem prepevala v slovenskih pesmicah: Lepo mi poje črni kos, Ena ptička priletela, Čuk se je oženil, Škrjanček poje, Mrzel veter tebe žene. Nad vse pa imam v spominu in v meni živo odmeva pesem »Slišala sem ptičko pet, zapela je kuku, k’tera mora nekdo bit’, ki poje tak lepo«. Z njo je naša mama uspavala vse svoje vnuke. Skratka, razen goloba in vrabca, kakšnih papig v živalskem vrtu, ptic nikoli nisem videla v živo.
Odkar bivam v Sloveniji je stik z naravo povsem drugačen. Stik je postal del vsakdana, pa čeprav stanujem v prestolnici. Zgodaj zjutraj iz sosednje lipe slišim njih petje, čez dan opazujem vrabce, kako iščejo nekaj za pod zob, slišim pridno žolno, ki dolbe les, proti večeru pa se po našem vrtu rad sprehaja črni kos. Tako so ptice, cvetice in drevesa dobili svoje ime.
Že več let ustvarjam voščilnice s ptički, ki med seboj komunicirajo. A ti ptički so bili tako drobni, da jih ni bilo možno imenovati drugače kot ptički. S časom me je radovednost pripeljala do pravih ptic. Tako je, pred dobrim letom, mojo pozornost pritegnil svet kril in sem se osredotočila na realistično risanje ptic. Opazujem njihovo lepoto. Očarana, pri vsaki vidim sled največjega umetnika, Stvarnika, ki je vsaki določil enkratno perje, po barvi in obliki. Izbrala sem ptice na Slovenskem z željo, da bi ozaveščala ljudi o neprecenljivem zakladu, ki ga nam podarja naša domovina.
Taščica, plavček in sinička bodo še z drugimi pticami gnezdile v Tinjah do 30. oktobra. Popeljite se v čudovit svet ptic. Prepričana sem, da vas bo vsaka izmed njih na enkraten način nagovorila.
Sonja Snoj
