Vsakodnevno smo priča naglim in nepredvidljivim spremembam, za katere se zdi, da jim komaj sledimo, kaj šele, da bi se jim znali učinkovito prilagajati. Pretresi na finančnih trgih, ekološke katastrofe, migracije, velike izgube delovnih mest in nerazumne razlike med bogatimi in revnimi med ljudi vnašajo nezaupanje, negotovost in strah. Mnogi se v borbi za preživetje sami ne znajdejo več.
Pogosto se obnašamo, kot da so te nepredvidljive spremembe povzročile neznane družbene sile. Krivdo zanje bolj kot sebi pripisujemo drugim: lastnikom kapitala, vladi, ZDA, skupini G-20, Cerkvi. Živimo v omami prepričanja, da na globalne izzive kot posamezniki praktično ne moremo vplivati ali pa se celo slepimo, da teh izzivov ni.
Vsako dejanje posameznika ima večji vpliv na prihodnost, kot si morda v družbi, v kateri pregovorno nekaj veljajo le ‘veliki akterji’, sploh lahko zamišljamo. Slovenski človek se v svojih, pogosto tudi sebičnih željah, sklicuje na človekove pravice, ki naj mu jih v demokratični družbi zagotavljajo institucije. Toda »pravice, iztrgane iz okvira dolžnosti, človeka obnorijo in sprožijo spiralo praktično neomejenih in nerazsodnih zahtev. Povečevanje pravic se konča z opustitvijo dolžnosti, saj se pravice krepijo prav v dolžnostih.
Če naj institucije zagotavljajo pravice, je po drugi strani dolžnost državljanov, da po svoji moči te institucije gradimo. Poklicanost vsakega človeka je soustvarjati institucije kot skupnosti na temelju medsebojnega zaupanja in solidarnosti. Ne le države in njenih institucij, temveč tudi družine, lokalne skupnosti, civilnodružbene organizacije, gospodarske družbe, verske in druge skupnosti. Človek ne more preživeti v osami – preživi lahko le v skupnostih.
Pot vsakega človeka je poiskati svoje mesto v družbi. Njegova dolžnost je v sebi poiskati in skupnosti prispevati tisto, kar lahko prispeva le on. Prav skupnost, temelječa na ljubezni do sočloveka, spoštovanju različnosti in sodelovanju, ima potencial, da v njej vsakdo, naj živi v mestu ali na podeželju, naj bo star ali mlad, delavec ali podjetnik, začuti sprejetost in pomen svojega poslanstva. Človek v takšni skupnosti nima le možnosti preživeti, ampak tudi zaživeti do te mere, da v njej opredeli svoj edinstveni prispevek k družbi.
Dostojanstvo posameznika se ne konča pri uživanju človekovih pravic. Človek v polnosti zaživi šele takrat, ko se zave naloge, ki je zaupana samo njemu in jo začne izpolnjevati.
Socialni teden je priložnost, da se srečamo, se povežemo na ravni posameznikov in skupin, ustvarjamo skupnosti, odkrijemo svoj prispevek družbi, ‘rišemo’ njeno prihodnost, postavljamo zahteve odločevalcem in sprejemamo odgovornost, da bomo prihodnost, zaznamovano z grožnjami krize, po svojih močeh usmerjali k preživetju in k ‘zaživetju’ v polnosti življenja
