Sem učiteljica glasbene umetnosti v osnovni šoli. Po skoraj tridesetih letih delovne dobe se še vedno sprašujem, kako opisati lik dobrega/idealnega učitelja. Preveč lastnosti, ki bi jih moral le-tak imeti, se izključuje. Tako mi pravijo izkušnje. Kako v eni osebi ugledati doslednega pravičnika, redoljuba, ki učence uspešno drži v ustreznih okvirih varnega in zanesljivega okolja, ki stoji za preverjanim znanjem … in hkrati ljubeznivega vodnika, polnega zanimivih domislic, nikoli zazrtega samo v svoje predpisane okvire, pripravljenega na skok v neznano, brez strahu, da mu bo odtegnjena moč… Imela sem veliko učiteljev, sedaj imam sodelavce, učitelje mojih otrok… in sebe. Ni ga junaka, ki bi bil hkrati vse prej našteto. V zibel položeni temperament in dobri zgledi vsakega potegnejo bolj na eno ali bolj na drugo stran. In se rojeva učitelj, ki sicer ni idealen, lahko je pa (zelo) dober. Enim učencem bolj ustreza prvi tip, ostalim drugi. Nič ne de, tudi oni so približno tako naravnani v svojih osebnostih.
Sprašujem pa se tudi, po kakšni recepturi nastaja dober učitelj in obratno – kaj se zgodi, da dober učitelj ali kdo, ki bi to lahko postal, nenadoma obrne smer svojega razvoja in se zapiše med slabe spomine preteklih generacij ali svarilne zglede za prihodnje.
Spomnim se svojega prvega delovnega mesta – na drugem koncu domovine, v času, ko je Juga razpadala in nas je z vseh strani zalivala gnojnica zamolčane preteklosti. Sicer prijeten in dober kolektiv pod velikimi pritiski »umirajočega« vodstva, za dobro jutro nadiranje v zbornici, otroci pol hudiča, jaz brez izkušenj in brez pomoči (moj predmet uči na vsaki šoli le ena oseba). Ko sem zjutraj odprla oči, me je prešinilo: Ojoj, spet moram tja. Kakšen čuden poklic sem si izmislila? Tole bom počela do smrti? Globoko sočustvujem z ljudmi, ki se jim to dogaja dolga leta. Da sanjajo, kako se bodo zbudili z vročino in bodo imeli tehten razlog, da se za kak dan izognejo …
Na srečo ni bilo dolgo tako, naslednje delovno mesto je prineslo drugačno klimo, pomanjkanje idealnih organizacijskih razmer sta nadomestila dobra volja in tovarištvo, pritiska vodstva ni bilo čutiti, ni se prepovedovalo ampak vzpodbujalo. Ravnateljica je prva med enakimi in ob njenem ravnanju smo, osvobojeni potreb po nadzoru in biti nadziran, delali odgovorno.
Kaj mi torej stoji napoti, da bi se vztrajno približevala zgoraj opisanemu idealu? Pogled vase bi bil na prvem mestu, a ga bom namenoma preskočila, ker ga ne morem posplošiti. Kaj pa je tisto, kar nas moti v večini, kar obremenjuje naš poklic in ga prevečkrat potiska pod vprašanje smisla našega početja?
Birokratizacija. Kar ni napisano, ne obstaja. Silna preverjanja, če je vse po vseh predpisih. Nato diktatura prava. Strah pred vsakršno dejavnostjo, kjer bi lahko prišla navzkriž zdrava pamet in na nerazumljivih zakonih temelječa pravila. Nato prelaganje odgovornosti z ene institucije na drugo. Otrok v krizi je šolska last, ostali organi imajo čas in svoje usodno predolge postopke. Nato hitre spremembe v medčloveških odnosih. Učenca, ki nima etičnega korena v sebi, nobena šola ne bo prevzgojila. Lahko ga z represalijami uokviri, a kar je bilo doma zamujeno, čaka na prvo priložnost, da pride na dan. Takšni učenci, ki so nekoč kot črne ovce vzbujali odpor, postajajo nevzdržno številčni. Ali neusmiljeno ambiciozni egoisti ali pa vserazdirajoči nasilneži. Ostali v razredih izgubljajo besedo. Njihovo polje se zožuje, vprašujoče gledajo učitelja, kdaj bodo lahko spet začeli z normalnim delom, zaradi katerega so prišli v šolo. A le-to jim ni omogočeno, ker jim agresivni pol jemlje čas in pogum.
Učiteljeva naloga je, da učence motivira, pritegne v proces, nauči v skladu s cilji in veljavnimi metodami ter na koncu objektivno oceni. In ker tako kot on sam tudi njegovi učenci niso idealni, se izpolnitvi te naloge samo približa. In to je zanj, za nepopolnega, dovolj. Reče si: Lahko bi bilo še bolje, morda tudi bo, a trenutno je to največ, kar zmoremo in sem zadovoljen. A ni to že skoraj ideal?
Kaj pa, če se ta »skorajideal« preveč in prevečkrat odmika zaradi v predprejšnjem odstavku navedenih razlogov? Eni uberejo smer »Podplatjekožačezinčezpostala«, naredijo, kar je treba, pogledajo stran, ker se »ničvečneda«. Drugi bentijo brez učinka in se hladijo z izlivanjem gneva po okolici. Tretji se umikajo v svoja poslednja zatočišča upajoč, da bodo zdržali tudi naslednjič. Vse prevečkrat se zalotim, da se mi zgodi to tretje. A ne deluje – bolezen, pomanjkanje zaupanja v svoje sposobnosti, pregoretveni spodrsljaji… so vedno nekje na preži.
Čakati na odrešitev, ki se ji reče penzija, je absurdno, nemoralno in kot kaže tudi popolnoma utopično. Z muko se učim opuščati misel »Menisetonemorezgoditi«. Tako je moje poučevanje tudi zame samo vseživljenjsko učenje. Razumeti stvari, ki sem jih nekoč obsojala, omalovaževala, jih ignorirala. Vse večkrat vklapljam varovalke, ki temeljijo na empatiji. Ko bi »odšraufala« glavo kakšnemu učencu, se spomnim na katerega od svojih otrok. Ko mi gre sodelavec na živce, pomislim na njegovo osebno situacijo. Ko mi ni jasno, zakaj katera od mater ne pride v šolo, se spomnim nase. In si ob tem predstavljam, da tudi pri vseh drugih ljudeh tečejo podobni procesi.
Emilija Kladnik Sorčan,
učiteljica v OŠ, zborovodkinja in mama s povečanim obsegom
