CERKLJE OB KRKI – Društvo socialnih dejavnosti Kolpingova družina je 2. oktobra v okviru letošnjega socialnega tedna v župnijski učilnici v Cerkljah ob Krki pripravilo pogovorni večer »Afrika – kjer življenje teče drugače« z dvema misijonarjema, ki sta »skočila ven« in pred leti odšla na afriško celino pomagat pomoči potrebnim. Sestra usmiljenka Anka Burger že več kot 30 let živi in dela v misijonih, točneje v Ruandi, salezijanec Danilo Lisjak pa je tudi že približno toliko časa misijonar, in sicer deluje v Ugandi.
Lisjak je v uvodu skozi slike predstavil življenje in delo v Ugandi, kjer nastaja nov misijon s šolo, cerkvijo in vsem, kar spada v misijonska središča. V državi, kjer število prebivalcev iz dneva v dan skokovito narašča (trenutno jih je med 35 in 40 milijoni, leta 2020 pa naj bi jih bilo že 50 milijonov) in kjer se temperatura v sušnem obdobju dvigne tudi do 60 stopinj, je 23 let divjala vojna, zato se še danes poznajo predvsem njene psihične posledice na prebivalcih. Lisjak, ki je do sedaj že vsaj 30-krat prebolel malarijo, je med drugim dejal, da če bi neprestano mislil samo na malarijo in ostale bolezni, ne bi niti en dan zdržal v Afriki. Pravi, da je za Evropejce čas ponavadi denar, za Afričane pa je čas življenje. Znajo se veseliti tistega, kar imajo, živijo za ta trenutek in si ne delajo skrbi, kaj se bo zgodilo jutri. »Zgroženo se sprašujem, kam smo prišli, da v smetnjake mečemo kruh, ko je pa po svetu toliko revščine,« je še povedal in dodal, da bo globalizacija vedno določene favorizirala, druge pa pokopala.
S. Anka je medicinska sestra, ki je veliko delala tudi po taboriščih, ko je v tamkajšnjih državah divjala vojna. Zaupala je, da v Kongu do takrat še ni videla, da bi toliko ljudi umiralo. Pokopala jih je namreč kolera. Povedala je še, da Afričani čisto drugače sprejemajo smrt kot mi, Evropejci. Ko nekdo umre, ni joka in žalovanja kot pri nas, ampak smrt sprejmejo veliko bolj sproščeno, saj si rečejo, da je njegov (pokojnikov) čas pač prišel, sami pa bodo živeli dalje. Kot zanimivost je tudi omenila, da pokojnike tam pokopljejo že po dveh ali treh urah, v Ruandi celo kar doma. »Veselimo se tistega, kar imamo,« svetuje s. Anka vsem nam, ki imamo v bistvu vse, pa se vseeno vsak dan nad nečem pritožujemo in hudujemo.
»Kolpingovci« iz Cerkelj ob Krki so socialni teden nadgradili tudi s humanitarno akcijo, saj bodo še naslednjih deset dni zbirali stvari, predvsem šolske potrebščine, za 52 otrok v albanski vasi blizu mesta Elbasan, ki živijo v precej slabših razmerah kot večina slovenskih otrok.
Rok Retelj
