Foto: Osebni arhiv
Zakaj smo tako sprti?
Živimo v tradicionalno zakoreninjeni sprtosti in to traja že stoletja. Kako ven? Moja zelo pogosta izkušnja je, da že mladi ljudje po prvem večjem sporu (razočaranju, prevari …) s prijateljem oziroma prijateljico ne znajo narediti novega koraka. Po mučni epizodi, v kateri so bili ranjeni, večina avtomatizirano izberejo enega od predvidenih odzivov, ki jih vidijo pri odraslih: prekiniti stik in se oddaljiti (med sorodniki vidijo primere vseživljenjske sprtosti, ki se je začela na ta način), poskusiti biti plemeniti, stisniti zobe in iti naprej, kot da ni (bilo) nič (v to je uvajala tradicionalna verska vzgoja), se maščevati in vračati udarce. Pogosto se ti odzivi izmenjujejo in ista oseba ravna zdaj tako ali drugače, glede na to, s kom ima opravka.
Naučeno ločevanje
Razhod s prijateljico se lahko že pri petnajstletnici spremeni v vseživljenjsko ločenost, če ne že v nenehno oviranje druga druge, in utrdi prepričanje, da je svet razdeljen na tiste, s katerimi lahko gojimo odnose, in tiste, ki si tega ne zaslužijo. Ljudje pa ustvarjamo nesporazume vsak dan, zato je mir možen le, če so vsi usposobljeni za sprotno in nenehno uravnavanje nesoglasij, prepoznavanje tega, kdaj so koga nehote prizadeli, in sposobnost, da to razpletajo ter drugemu ponujajo možnost, da se odzove na nov način.
Če niti na osebni ravni ne znamo gojiti kulture miru, potem možnosti, da bomo znali izpeljevati narodno spravo, sploh ni. Procesi sprave so namreč zgodba z mnogimi poglavju, v katerih je treba izpeljati vrsti zahtevnih premikov v globini človekovega občutenja (ne le mišljenja), kot lepo pojasnjujeta knjigi z naslovom Kako odpustiti (Jean Monbourquette, Slomškova založba 2006) ali Vera vase (A. Rebula, J. Prebeg, ART).
Začeti osebno
V družinah, ki se zdijo harmonične, mladi pogosto odraščajo ob starših, med katerimi ni tiste prave bližine, predanosti in topline, ki se rodi samo iz iskrenega izražanja ter spoštljivega iskanja izhoda v trenjih. Običajno zakonci nihajo med tiho vdanostjo, češ, kaj drugega pač ni možno in končno ni tako hudo – ter občasnimi eksplozijami zamere in očitkov. Nismo se mogli naučiti izražanja sebe, dogovarjanja, urejanja sporov in procesov poravnave, ko pride do bolečine, ker naša družinska in rodovna tradicija teh poti ni izhodila. Treba jih je šele utreti.
Lahko mi poveš, ne boš obsojen(a)
Sposobnost poravnave se začne z nego sposobnosti izražanja sebe in poslušanja drugega ter z ustvarjalnim preseganjem starih vzorcev v osebnih odnosih. Izražanje sebe zahteva občutek, da smo ob drugem vsekakor na varnem, da zna poslušati naš pogled na resnico, čeprav boli, in da nas ne bo zapustil, če spregovorimo. Biti čustveno varni ob drugem v trenutkih nerazumevanja, pa je kar zahtevna zadeva, ki je ne obvladamo, če je ne vadimo dovolj dolgo.
Kje pa naj bi jo vadili?
Sprave ni mogoče vaditi v okolju, kjer se vsi glede vsega strinjajo. Učimo se je v sprejemanju različnosti v družini ter tudi v iskanju srečanja z ljudmi, ki nas ne razumejo, odklanjajo ali celo napadajo in zaničujejo, ne sodijo v naš krog in nas nočejo v svojem. Starši, ki so otrokom vzgled srečevanja drugih brez strahu, otroke najbolje uvedejo v svet, kot je danes. Z nasiljem in grobostjo se lahko sooči le zelo zakoreninjen otrok, vajen soočanja in reševanja konfliktov na lastnem domu. Miroljuben človek ni uboga reva, a tudi ne razkačena žrtev; je močan, potrpežljiv, prepričan v svojo smer in zato miren.
Sprava se začne na lastnem domu
Graditi mir se torej učimo vsak na lastnem domu. Pogosto zaradi želje, da bi vladala mir in ljubezen, zakonci vzpostavljajo neke vrste cenzuro, ki prepreči vsak konflikt in vse člane obvezuje, da se prilagajajo skupnemu idealu. Konflikt je pogosto doživet kot tragedija, sesuvanje družine in izdajstvo skupnega ideala.
Tako imamo lahko v družni ali sorodstvu črno ovco, ki hoče živeti drugače, sina ali hčer, ki sta razdrla svoj zakon, sprejela novo religijo ali izstopila iz izvorne, živita čudaško … Starši lahko to doživljajo kot tragedijo in konec družine ali osebni poraz. To daje »krivcu« jasno čutiti, da je vir bolečine in razočaranja in ga napoti ven iz družine, v trganje vseh vezi. Dosežemo le to, da se bo sam odrezal od svojih preostalih možnih korenin in šel iskat sprejetost tja, kjer ga ne bodo spraševali, če je pravilen.
Družina ni ideološka postojanka, obvezujoča verska skupnost ali razstavni prostor za zadoščenja željne starše. Družina je prostor primarne varnosti, dom, v katerega se vračamo po ljubezen, posluh in objem na težki življenjski poti. Starši odraslih otrok nismo njihovi sodniki, ocenjevalci in inšpektorji njihove ustreznosti in zvestobe rodbinski istovetnosti, ampak varuhi zaščitenega območja drugačnih meril in odnosov, nenadomestljive priče človeške solidarnosti najčistejše vrste. Obramba družine poteka predvsem na tej ravni: ko se družina izkaže kot zavetje, ki ga ni nikjer drugje, zavetje zastonj, ki ne zahteva ne idejne ne verske ne nikakršne lojalnosti, ampak le izraženo potrebo po bližini.
Potrebni smo sprave s seboj
Tudi okolje lahko ustvarja strupeno ozračje ali pa podnebje za rast.
Ko pišemo odprta pisma ali komentarje na socialnih omrežjih, naj bi imeli v rokah zidak za skupni dom, ne meča, semena, ne duhovnih pesticidov proti zlu. Resnično dobro je lahko izrečeno le v jeziku, ki je vreden svetosti tega, kar nas navdihuje in vodi. Črtajmo iz svojih stavkov vse besede, ki sramotijo, kažejo s prstom, grozijo in zmerjajo. Nekateri radi povejo, da ja Kristus prevračal mize. Zadeva je v tem, da nismo Kristus. Nihče od nas ni dovolj čist in vseveden, da bi to lahko delal.
Navadno gre bolj za to, da iz sebe izvržemo osebni nakopičeni in zatajeni strup, ki smo ga polni, pa čeprav to imenujemo čut za pravico, utemeljeno ogorčenje. Morda je celo vse, kar grdega govorimo o drugem, čista resnica.
Toda povedati, da je kaj narobe, nas ne naredi pravične. Vse lahko vem o grehih drugega, pa me to še ne naredi plemenitega. Ko razglašam podlost tega ali onega, ko koga javno zmerjam in dokazujem, kako laže, goljufa in kako je nizkoten, lahko imam morda tudi prav. Morda drugi res počne vse to in ga lastna nizkotna dejanja niti ne motijo. Ostaja dejstvo, da obsojanje ne gradi ničesar. Živimo od tega, kar raste in nas nahrani, ne od trnja, streliva in zadanih ran. Ali naj torej kar molčimo ob vsem, kar se dogaja hudega? Ne, saj molčanje ali grmenje proti zlu nista edini dve možnosti.
Ukvarjajmo se s svojo močjo namesto z grehi drugih
Govorimo o tem, kar želimo graditi, o tem, kako negovati svoje navdušenje, načrtujmo, kako bomo to izpeljali in koga želimo povabiti in navdihovati.
Predvidevajmo ovire v sebi in se učimo premagovati strah, in vse, kar nas poriva v napad.
Širimo pogled, čutimo svoj čas, prepoznajmo špranjo, skozi katero lahko iščemo stik s človekom, ki nas je opsoval in se ponosno razglasil za našega sovražnika.
Opažajmo, katere sposobnosti nam manjkajo za to pot. Odločajmo, česa se zato nameravamo učiti, kdaj, kako, s kom.
Kako brez sovražnosti ustavljati vplive, ki nas rušijo?
Razjasnimo si vsak dan na novo, zakaj je vse to za nas smiselno in dragoceno, negujmo globinsko zaupanje, da nam bo uspelo. Kako bomo poskrbeli zase, da se ne bomo ukvarjali s tem, da nas kdo zavrača, ruši ter daje v nič, kar ljubimo?
Dela za te cilje nam ne bo nikoli zmanjkalo.
Alenka Rebula
Alenka Rebula Tuta je slovenska pesnica, pisateljica in strokovnjakinja na področju psihologije. V zadnjih letih veliko predava in vodi delavnice za osebnostno rast. Živi in deluje v Trstu.
Prispevek izraža mnenje avtorja in ni uradno stališče Socialnega tedna.
