Facebook Twitter Youtube

Ana Jud: “Pelji me na morje. Lahko počneš z mano kar hočeš.”

Ana Jud, publicistka

Ana Jud, publicistka

“Nekoč sem bil službeno v neki vuk……. Star sem bil nekaj čez 20 let. Tam je bila deklica, otrok, stara kakih 12 let. Nekaj smo komunicirali, kar tako, nakar obnemim, ko reče, pelji me na morje, lahko počneš z mano kar hočeš. Grozljivo,” je pripovedoval znanec. Sledila je “pametna” debata, od točke, kako mati omenjene deklice ni dovolj dobro opravila vzgojne naloge, do točke, kako je to le zametek attention whore bejb, ki v življenju iščejo zgolj pravi catch, da jim bo dal streho nad glavo, jih prehranjeval, skratka, skrbel za vse njihove materialne potrebe.

Na Balkanu takšnim ljubkovalno rečejo sponzoruše, pri nas se je udomačil izraz keš pi…. Ampak saj naziv v resnici niti ni pomemben. Vsi vemo za kaj gre.

Osebno v mali 12-letnici ne vidim nobene lovače. Razlogi, ki so jo pripeljali do tako drastično izgovorjenih besed, so verjetno strašni. V njej vidim prestrašenega otroka, ki več kot očitno živi v težkem okolju, v katerem trpi, iz katerega hoče uiti, in se hkrati na pragu najstništva že dovolj zaveda svoje ženskosti, da ve, kako je to trenutno edino orodje s katerim si lahko pri begu pomaga. Oh da, seveda imamo na voljo vse sorte socialnih pomoči, a človek kljub temu v osnovi ostane sam. Ni sreča vsem že v zibko položena. Ne rodijo se vsi v dobro situiranih in urejenih družinah. Nimajo vsi možnosti dobre izobrazbe. Nimajo vsi možnosti kariere. Nimajo vsi možnosti, da si izborijo spodobno plačo. Če že hočete – nimajo vsi sreče!

Ste kdaj pomislili, koliko potencialnih talentov, genijev, vizionarjev, rešiteljev človeštva, se rodi v najrevnejših krajih sveta, a za njih nikoli ne izvemo, ker od podhranjenosti in bolezni sploh ne preživijo otroštva? In koliko otrok, potencialnih doktorjev znanosti, zaradi grdega okolja nikoli ne doseže več od posnetka na Youtubu, v katerem jih vidite, kako za nekaj centov na uro šivajo izdelke prestižnih modnih hiš, v imenu skrajnežev ponosno držijo v rokah sveže odrezane človeške glave, ali snemajo najbolj nagravžno pornografijo?

Tako tudi tukaj mine nekaj let in 12-letnica več ni mala punčka, otrok. Zdaj je odraslo dekle. Ne živi več v tisti vuk……, ampak v oddaljenem kraju. Ima službo. Pleše v klubu za odrasle. Klub ima tudi ločene separeje in lahko naročiš, da pleše ekskluzivno zate. Uradno gre samo za ples. Uradno je le plesalka, zabavljačica, animatorka. Naziv v resnici niti ni pomemben. Saj vsi vemo za kaj gre. In? Pride tip. Mlad, čeden, z dobrim avtom … in s polno glavo težav. Rad bi malo sprostitve. Sedi, pije, gleda poplesavanje, nakar našo junakinjo vpraša, če se lahko zmenita za kaj več? Ona se izmika češ, da ne, da je to proti pravilom … On ne sili. Vstane, plača pijačo in ples, ter odide. Ko že odklene vrata svojega avtomobila, dekle priteče za njim in mu reče, da “tega sicer ne bi smela početi, ampak da ji je všeč, in da zato …”

“Koliko?” Vpraša on, brezbrižno, kot bi v mesnici vprašal za ceno zaboja surovih čevapčičev.

“A za celo noč?” Odvrne ona, z rahlo, a čedalje manjšo zadrego.

On: “Ja, lahko.”

Ona: “300 eur.”

On: “Velja.”

Bila sta zmenjena. Posel je bil sklenjen. Še vedno je vse viselo v zraku, ampak, no, ja, saj se vendar ni treba sprenevedati. Že ves čas vemo za kaj gre.

“Ampak …” še – ko že sedita v njegovem modernem črnem avtu – nedorečeno doda ona.

“Kaj?” vpraša on. Še vedno brezbrižno, kot da je v mesnici ravnokar kupil zaboj čevapčičev, za party žar na vrtu, pa ga mesar na blagajni sprašuje, če hoče še račun, in on, zamišljen v svoje špekulacije, minorno vprašanje nenamerno presliši in še enkrat vpraša – kaj?

“Pelji me na morje. Lahko počneš z mano kar hočeš,” reče ona.

Mala deklica bi nekoč za obisk morja vse naredila zastonj. Danes ni dovolj, da jo pelješ na morje. Še plačaš ji. Se že zgražate nad njo? Ali se vam smili? Zakaj? Mar ni vse to samo življenje?

Kaj ste pa vi nazadnje naredili, ko ste videli nekoga v stiski? Ste se obrnili vstran? Preden mečete kamne, ne pozabite, da že sama ignoranca ljudi poriva v stisko. Lahko stigmatizirate tiste, ki prodajajo svoje telo, a kaj pa konec koncev prodajate vi? Slabe tekste, grde slike, vozila, ki onesnažujejo okolje, dietne pakete, ki lažnivo propagirajo čudežno hujšanje, tablete, ki obljubljajo fantastično počutje, fashion industrijo, ki povzroča anoreksijo, sto vrst pralnih praškov z enakim učinkom in različno ceno, junk food pod oznako eko, bio in naravno, ter medije, ki poneumljajo, politiko, ki laže in – all in all – socialno pravičnost, ki je ni. Socialna pravičnost diha samo na javnih (ali gostilniških) razpravah, kjer se udeleženci tako ali drugače pridušajo nad socialnimi krivicami. Stvari v življenju pa so sila preproste: kot si postelješ, tako spiš. T. Roosevelt bi dejal – do what you can, with what you have, where you are. Hočeš pobegniti? Pobegni. Nameravaš skočiti? Skoči. Na svet smo prišli sami, živimo sami in odšli bomo sami. Ne moraliziram, ne obsojam, ne zagovarjam in ne vzpodbujam. Razmišljam, pripovedujem in sprašujem.

Nekoč sem v eni svojih zoprnih knjig zapisala, da svet poganjata zgolj dve zadevi: denar in f… Kako so vsi znoreli! Jezus Marija, kakšno izražanje! Pa … mar (žal) ni tako? Komu na čast si lažete, da je altruizem neke sorte zdrav egoizem? No, znani sodnik z ljubljanskega sodišča me je na kavi prijateljsko popravil češ, da so poleg denarja in f… tukaj še droge. Ah da, ampak, o tem pa, morda, kdaj drugič.

Ko prideš z morja, a ne …

Vse morebitne podobnosti z osebami iz resničnega sveta so zgolj naključne. In če se vseeno prepoznate, je to morda le dvolična imaginacija vašega solarnega pleksusa.

V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
Zaradi uredniške politike portala socialniteden.si so določeni izrazi v pričujočem blogu cenzurirani.

Objavljeno na blogu Ane Jud.

Foto: Blog Ane Jud