Facebook Twitter Youtube

Breda Podbrežnik: Kdo daje, kdo prejema v knjižnici

Od denarja do učinka

Vsega, kar delamo, ne dobimo poplačano ne z denarjem in ne s častjo. So trenutki, ki nas napolnijo z zavedanjem o smiselnosti našega delovanja. Odmaknjeni od pozornosti javnosti in zgoščeni tako zelo, da odtehtajo mnoga samospraševanja, češ kaj se sploh splača.

V javnih službah, kjer smo glavni igralci uslužbenci, ki delamo z ljudmi, je takšnih priložnosti več kot dovolj. Seveda je pomembno, da tudi v javnem sektorju uveljavimo poslovne modele vodenja, merjenja rezultatov in učinkov, ker s tem vzpostavimo merila za financiranje ter vrednotenje dejavnosti. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi učinke, ki se neopredeljivi in nemerljivi, a za delovanje družbe ter njen duhovni in intelektualni razvoj nujni. Vse to je potrebno upoštevati, ko proračuni namenjajo denar za takšne javne službe, ki delujejo za javno dobro. Vsi skupaj dajemo v družbo preko denarja nek vložek, ki naj bi se na koncu procesa izkazal kot dober rezultat in celo učinek.

Od dodane vrednosti do preproste človečnosti

Knjižnicam zakoni določajo naloge, med drugimi tudi razvoj bralne kulture in informacijske pismenosti. Če pri bralni kulturi ob strani pustimo dilemo, ali je bralna kultura zgolj branje zahtevnih in kvalitetnih bralnih del, nam je lahko hitro jasno, da je naloga bralne kulture ta, da k branju spodbudimo čim več različnih ciljnih skupin. Branje ni le prostočasna dejavnost za sprostitev. Branje je dejavnost, ki pomaga človeku k dvigu. Na vseh nivojih.

Knjižničarji dajemo svoje znanje, za kar smo seveda plačani, spretnosti, kompetence in ne navsezadnje tudi sebe, saj v vsakem ustvarjalnem delu človek pusti specifično, individualno sled. Torej dajemo, ker smo prejeli sredstva, a dajemo nekaj, kar bi z ekonomsko kategorijo poimenovali kot dodana vrednost, v jeziku vsakdanjega sporazumevanja pa je to naša človečnost. Kaj ni to tisto, kar poganja ta svet?

Tudi branje je preživetvena strategija, celo za starejše

V knjižnicah skušamo z različnimi oblikami spodbujati različne skupine k branju, torej tudi starejše. Mnogi v mladosti niso bili vajeni branja, saj je bilo to ne tako dolgo nazaj nepomembno zaradi dela na polju, kmetiji, tovarni. Torej je bilo branje zapravljanje dragocenega časa, ki so ga morali naši stari starši in morda celo starši nameniti preživetvenim dejavnostim. Zdaj pa nas nekateri kazalniki razvoja opozarjajo na povezave med visoko brezposelnostjo, nizkimi prihodki in nizko bralno pismenostjo otrok v določenih slovenskih regijah in celo – z nizko rabo knjižnic. Mar to ni opozorilo, da je tudi branje preživetvena strategija?

A le kaj bi s preživetvenimi strategijami, ki ne prinesejo ne denarja in ne kruha, pri generacijah starejših. Kako jim lahko z branjem pomagamo pri njihovem vsakdanjiku? Vseeno smo poskusili. V kamniški knjižnici smo ustanovili bralne skupine Srečanja, z njimi gremo mi med ljudi, ne čakamo, kdo bo prišel k nam. Navezali smo stike z medgeneracijskimi skupinami in društvi upokojencev ter jim ponudili bralne urice. Naši voditelji različnih starosti pridejo med starejše in jim predstavljajo knjige, jim berejo, povedo zgodbe, preberejo pesmi, predstavijo avtorje, se pogovarjajo in prisluhnejo. Najprej je bil obisk slab, potem se je povečeval. Z njim naše veselje. In trenutki, ki odtehtajo to, da s temi dejavnostmi nismo veliko pridobili pri kazalnikih, ki kažejo naše delo skozi številke obiska, izposoje, članstva.

Knjižnica in voditelji srečanj vemo, da smo pridobili drugje, kjer so rezultati neoprijemljivi, a se jih čuti. Kot človečnost, kot dajanje, kot dialoški odnos s tistimi, ki odkrivajo nove in nove zgodbe. Te se nas dotaknejo. Zanimanje za literaturo je tudi zanimanje za človeka, katerega bistvo ostaja isto ne glede na čas, prostor in okoliščine.

Veronika Zarnik, črnske služkinje, ameriške gospodinje, Anna, Hanna in Johanna s švedskega podeželja, Mila Kačič s svojimi pesmimi, general Maister v Partljičevih zgodbah, aleksandrinke, šavrinke, deček Pij v istem čolnu s tigrom – vsi ti liki imajo vsaj eno, eno samo skupno točko z Ivanko iz Motnika, Jožetom iz Kamnika, Ano iz Šmarce, Viko iz Komende, Marjano iz Kamnika … Jožičina mama je ravno tako slonela ob oknu in čakala na moževo vrnitev kot Veronikina mama iz romana To noč sem jo videl. Usode šavrink so spodbudile spomine starejših na njihova mlada leta, ko so se še borili za kruh in preživetje družine, na obdelane njive, preproste recepte, domače milo, razpokane roke od pranja. Pesmi Mile Kačič so ženske spomnile na njihove lastne izgube najbližjih, kar jih ni zlomilo, a zaznamovalo, kot Milo. Usoda generala Maistra je nekatere spodbudila k resigniranemu razmišljanju, da Slovenci ne cenimo pokončnih ljudi, da se čas pravzaprav ne spreminja bistveno.

Večsmeren učinek

Branje je proces, ki se ne zaključi, ko knjigo zapremo. Prebrano še dolgo deluje v nas, se nas dotika, potiska misli, občutke in celo nezavedno sem in tja. Naši voditelji Barbara, Danijel, Ivanka in Irena z občutkom izbirajo gradivo, ki je primerno za starejše, a hkrati kvalitetno in ki spodbuja notranje premike. Udeleženci na srečanjih poročajo, da še dolgo nehote razmišljajo o knjigi. Vsakogar se dotakne nekaj drugega.

A tudi voditeljev se dotakne dialoški princip v teh skupinah. Tudi nas, ki delamo z ljudmi, in ki dajemo naše delo, za katerega prejemamo plačo, razveseli učinek našega dela. To je za nas dodana vrednost, ki je ne bomo prelili v denar ali časti, ne v številke, s katerimi lahko merimo kazalnike uspeha. Ustvarjalen in dialoški človek se napaja tudi ob virih, ki se nanašajo na dobre odnose, zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu, zavedanju o dobrem delu in veselju, ki ga širi med soljudi. Ustvarjalno delo večsmerno učinkuje. Torej ko dajemo, dobimo nekaj tudi nazaj. Veselje do življenja. Zavest, da delamo v dobro drugih. Tina, Mojca in Breda iz knjižnice se tega veselimo in dajemo, a ne le zato, da dobivamo, čeprav se to pač dogaja.

Prispevek objavljen na blogu Brede Podbrežnik Bibliomanija s pravo mero.

, ,