Pred kratkim sem gledala film Skafander in metulj, o možakarju, ki je po kapi ostal zaklenjen v svoje telo, t.i. sindrom zaklenjenosti. Bil je negiben, razumel je vse, ni pa mogel govoriti ali se gibati. Film dobro prikaže, kaj daje možakarju upanje v tako ekstremni situaciji.
Vsi imamo svoje skafandre in metulje. Metulji so zame prijatelji, družina, ki je ob meni in to, da lahko ustvarjam, delam. Metulji so drobne malenkosti v vsakdanu, ki jih opazim samo, če sem v tem trenutku ne pa v skrbeh, načrtih, strahu in jezi. Ti so skafandri, ki mi otežujejo življenje. Predvsem pa sem jaz tista, ki se odločim, ali bom izbirala skafandre. Metulji, jagode rožnega venca, blaga beseda sebi in drugim ob bok skafandrom krize, laži, nesmisla, razočaranj, ki smo jih deležni kot Slovenci, Evropejci.
Jutri je nov dan in to je dovolj, da lahko spet (za)upam v metulje.
Evgenija Jarc
Mag. Evgenija Jarc je akademska slikarka in vzgojiteljica