Veliko deževnih dni
Jesenski čas nas je objel in komaj se bomo ozrli okoli sebe bo zima. Pred dnevi so me povabili k pisanju na temo letošnjega socialnega tedna »Skoči ven!«. Nekaj dni sem razmišljal o tej temi, a nujna opravila, ki morajo biti postorjena na kmetiji, ne dajo časa za sedenje ob računalniku.
V letošnjem letu je zelo veliko deževnih dni. Ti deževni dnevi, nas ljudi, ki delamo visoko v gorah, na prostem z zemljo in smo odvisni od dela svojih rok in svoje iznajdljivosti, a tudi od vremena, precej težijo. Če si odvisen od narave in konkretnega dela, si zaostankov ne moremo privoščiti. V nasprotnem primeru zmanjka denarja za položnice, živeža za ljudi in živali, kar mora biti pripravljeno pravočasno za čas, ko v naravi ni moč najti hrane. Na bližnjega soseda, prijatelje ali znance pa lahko računaš v manjšem delu in v izjemnih primerih.
Skoraj vsak korak mora biti premišljen in vsak dan izkoriščen od zore do mraka. Zelo malo ali skoraj nič časa ne ostaja. V delovanje smo vključeni vsi družinski člani po svojih zmožnostih: od otrok do starejših, ki so si z delom že zaslužili majhno penzijo. Vsak sodeluje, da skupnost deluje. Ker so družine danes majhne, je celoten sistem precej ranljiv in še obtežen z investicijami v stroje in pogonsko energijo. Ljudi v okolici, ki bi znali in želeli delati na kmetiji za skromno plačilo pa ni. Večino pomočnikov, ki nam pomagajo pri delu je starejših od 55 let.
Ne manjka nam slabih vzgledov
Z delovanjem družbe je nekaj hudo narobe. Najbrž se vse skupaj začne z dojemanjem sodobnega človeka, ki vse bolj pozna le besedi imeti in uživati, kot pa dejstvo, da je za preživetje v naših rastnih in podnebnih razmerah v resnici potrebnega precej garanja.
Bolj kot je za vse poskrbljeno »kar od nekje«, bolj smo ljudje nepripravljeni svoj trud vlagati v dela, ki zahtevajo trud. Vedno bolj se zapiramo v svoje ohišnice in smo sami sebi dovolj. Tako pri vsakodnevnem srečevanju in delu ne prihaja več do medsebojnih odnosov. Bližnji s katerim si v odnosu, te namreč osredinja in ti pomaga ozaveščati kaj je za življenje v nekem okolju pomembno, in tudi kaj sprejemljivo. Večina ljudi je pripravljena telesni napor prenašati le kot rekreacijo, ki služi lepemu videzu in zdravemu telesu.
V politiki in gospodarstvu nam ne manjka slabih zgledov, predvsem v zvezi s služenjem denarja na lahek način, kako izigrati bližnjega. Ti vzgledi s pomočjo medijev ustvarjajo lažno podobo uspešnosti za mlade. Avtoritete ali samokrmiljenja kaj je prav in kaj ni, v smislu svetopisemskega izročila, pa je vedno manj. V veliki množici na primer v mestih, se je tako tudi lažje skriti, ko kot posameznik storiš nedopustno dejanje, v nasprotju z manjšo skupnostjo na podeželju, kjer so lastnosti družin poznane iz roda v rod in tako povezanost med ljudmi ne dopušča prevelikih negativnih odklonov. Tudi delovanje občin na podeželju je uspešnejše kot centralistično usmerjeno delovanje države.
Kako izskočiti in za sabo potegniti kritično maso?
Spet pridem do druženja in do sodelovanja. Le s pogovorom in širjenjem zavedanja, kaj našo družbo vleče na dno, ta trend lahko obrnemo. Kmetje smo bili kot stan za svoje delo in preživetje vedno vezani na svojo zemljo. Kot kmet imaš močne korenine povezanosti z domovino in tako tudi zelo težko izskočiš v smislu odselitve svoje proizvodnje na tuje oziroma v kraje z pametnejšo politiko. Preostane torej možnost upora in ponujanja alternativ, vsaj vse dotlej, dokler sol ni izprijena. Kmečki upori, ki jih poznamo, so bili pred približno 600 leti. Tudi demokratizacija v devetdesetih, je bila skok ven iz obstoječih miselnih vzorcev. Tudi cehovska povezovanja obrtnikov in njihove smernice delovanja, so bile oblika skupne moči.
Za dosego pozitivnih rezultatov, ki za sabo potegnejo širši val skupnosti, je potrebno sodelovanje, trdo delo in tudi zavest, da je le z delom prislužen denar čist in zato človek, ki ga ima, vreden spoštovanja. V današnji širši skupnosti pa moramo težiti k povezovanju ljudi, ki so sposobni kritičnega mišljenja in to povezovanje bo omogočilo skok ven iz zavrženih vzorcev, ki hromijo našo skupnost.
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
Objavljeno na blogu Klemna Matka.
Foto: Aleš Čerin
