V sredo, 25. septembra 2013, smo v okviru Socialnega tedna pri Svetem Jakobu v Ljubljani v sveže obnovljeni župnijski dvorani pripravili okroglo mizo z naslovom Ali (sakralna) umetnost še nagovarja?
Spregovorili so nam igralka Lidija Sušnik, slikar Jože Bartolj, glasbenik Gregor Klančič ter p. Jože Kokalj, duhovnik in pesnik. Pogovor je usmerjala umetnostna zgodovinarka Mojca Perat s Socialne akademije.
Gostje so govorili o pogosto nerazumljivi sodobni umetnosti in poudarili velik pomen vzgoje v družini; če otrokom ne ponudimo kakovosti, je ne bodo mogli izbrati. Iskreno so nam predstavili svojo umetniško pot in svoje ustvarjanje od navdiha do umetnine. Povedali so, kako vsak na svoj način krmari med zvestobo navdihu kljub vsem omejitvam (finančnim, časovnim …) ter željami in zahtevami naročnika ali delodajalca. Zaupali so nam, kaj njih še posebej nagovarja, kje iščejo in najdejo zadovoljstvo, notranjo izpolnitev, srečo.
Mlade glasbenice Petra Gorenc, Neža Piry in Urška Kastelic so poskrbele, da nismo samo razmišljali in govorili o umetnosti, ampak vstopili vanjo in se ji pustili nagovoriti. Z istim namenom smo v cerkvi pripravili razstavo slik naše župljanke, akademske slikarke Cecilije Grbec, in bivšega kateheta p. Jožeta Poljanška, zdaj župnika v Mariboru. Razstava bo na ogled do sredine oktobra.
Dva ducata poslušalcev je z zanimanjem spremljalo pogovor, vprašanja pa je večina prihranila za drugi, neformalni, del, ko smo se nadstropje niže sproščeno razgovorili ob sladkih dobrotah naših župljank. Odhajali smo polni idej in že načrtujemo podobno srečanje. Pri nas se Socialni teden še ne bo končal: Za-upamo (si)!
Tatjana Hernaus
Nekaj misli z omizja (navedki po spominu):
- Na moji knjižni polici je že zgodaj dobila mesto poezija. Če ne prisesaš ustnic k izviru vode, boš ostal žejen, četudi je izvir še tako bogat. Če hočeš vzljubiti poezijo in se ob njej nasititi, jo moraš brati. Še in še, vedno znova; in ko znaš nek verz na pamet, ga ponavljaš in okušaš … in ti govori. (p. Jože Kokalj)
- Otroku moraš samo ponuditi dobro glasbo (umetnost), prepričan sem, da bo prepoznal kakovost, če jo bo le srečal. Problem je, če jim ne ponudimo nobene izbire. (Gregor Klančič)
- Pri nas doma nimamo tapet. Povsod po stenah so slike. In včasih sedemo pred kakšno sliko, jo gledamo in se o njej pogovarjamo. Otroci imajo možnost brati o umetnosti, hodijo v glasbeno šolo in jim ni tuj vonj po barvah. Ne za to, da bi postali vrhunski umetniki, ampak da bi poznali umetnost, jo razumeli in cenili. In ob njej uživali. (Jože Bartolj)
- Za glasbo me ni navdušila glasbena šola, ampak poslušanje petja s kora, ko sem kot otrok ministriral v domači cerkvi. (Gregor Klančič)
- Rada sem pela in plesala, rada imam literaturo – in vse to sem lahko združila v igralskem poklicu. Nisem vedela, ali sem sposobna; ko sem šla na avdicijo, sem si rekla: oni bodo že vedeli, ali imam talent. (Lidija Sušnik)
- Na akademiji sem hitro ugotovila, da oni ne bodo iz mene naredili igralke. Sama bom morala trdo delati. (Lidija Sušnik)
- Za umetnika ni nobena stvar preveč banalna, vsaka ga lahko nagovori in preko njegove umetnine nagovarja še mnoge. Umetnik je človek, ki ob pogledu na čredo živine – ali pa na črva – začuti nekaj več, nekaj višjega, in to zna izraziti na način, ki ga bodo razumeli tudi drugi. (p. Jože Kokalj)
- Ko študiram novo vlogo, pogosto v njej najdem skrite delčke sebe. (Lidija Sušnik)
- Vedno manj verjamem v navdih in vedno bolj v trdo delo. (Jože Bartolj)
- Poet živi, umrje brez gnarja. (p. Jože Kokalj)
- Pravijo, da knjige ni težko napisati. Težje jo je izdati, še težje prodati. Najtežje pa je doseči, da bi jo kdo bral. (p. Jože Kokalj)
- Hodim v službo, da lahko doma svobodno ustvarjam. Toda koliko več bi lahko ustvaril, če bi imel več časa! (Jože Bartolj)
- Vesel sem, da sem dobil priložnost, da sem lahko pustil službo v Slovenski filharmoniji in se v celoti posvetil sakralni glasbi, ki me izpolnjuje. (Gregor Klančič)
- Zadovoljna sem, da sem svobodna umetnica in me ne utesnjuje nobena institucija, tako si lahko izbiram vloge, projekte, ki so mi všeč, ki ne nasprotujejo mojim načelom. Nekaterih vlog ne bi hotela igrati. Res pa je, da moram včasih tudi jaz ugrizniti v kislo jabolko, to ni nikomur prihranjeno. (Lidija Sušnik)
- Umetnik ne more biti mož ene žene. Govorim samo v prispodobi (naj mi moja žena ne zameri J). (Jože Bartolj)
- Z mladimi smo se lotili uprizoritev nekaterih evangeljskih odlomkov. Zame je bila to zelo lepa in bogata izkušnja. (Lidija Sušnik)
- Večine modernih slik ne bi imeli v svoji dnevni sobi, večine sodobnih skladb ne bi poslušali za zabavo, v gledališče ne gremo, če se želimo sprostiti. Sodobna umetnost postavlja veliko vprašanj, a skoraj ne daje odgovorov. (Jože Bartolj)
- Vsako umetniško delo je nastalo iz navdiha in govori o doživljanju umetnika, zato ga spoštujem, četudi ni vrhunsko ali ni po mojem okusu in me ne nagovori. Zakaj ne bi ustvarjali tudi tisti umetniki, ki niso vrhunski in zakaj ne bi izvajali tudi takšne glasbe. Okusi in merila so različna in tudi taka glasba mnoge nagovarja. Tudi mene včasih ritmično-duhovna glasba gane do solz. (Gregor Klančič)
- Nekatere skladbe me ne nagovorijo takoj. Potreben je trud, poglabljanje, a na koncu je morda ob taki skladbi doživetje še globlje. (Gregor Klančič)
- Šele ko me je skladba prepričala, lahko kot zborovodja stopim pred pevce. Če jaz ne verjamem v skladbo, kako bi prepričal njih! (Gregor Klančič)
- Nagovarja me celostna umetnina, ko se prostor, slika in zvok ujamejo in skupaj spregovorijo obiskovalcu. (Jože Bartolj)
