Čudovito orodje nam je podarila evolucija, ko nam je v možgane vsadila centre za govor in za poslušanje, lahko namreč počnemo najbolj čudovite reči: prenašamo svoje misli še drugim ljudem, poslušamo mislih drugih. Celo zapišemo lahko svoje misli in jih bero ljudje še daleč potem, ko nas več ni na tem svetu.
Ja, za orodje gre, v naših rokah oz. za našo odločitev gre, ali to preprosto orodje uporabimo. Zaradi sposobnosti govora lahko spreminjamo svet in zaradi sposobnosti poslušanja lahko spreminjamo ljudi, tudi sebe. Hecno, pa vendar je tako, da imamo lahko ogromne kapacitete v sebi, a če jih ne spravimo ven, je isto, kot bi jih ne imeli. Če ne povemo …
Za sporazumevanje gre, za dosego sporazuma in medsebojnega razumevanja gre z uporabo govora in poslušanja. Imamo nešteto tehničnih sredstev, ki nam omogočajo prenos besed, a skupaj spraviti jih moramo sami. Zrelo, kot odrasle osebe, govorimo tako kot je prav, ne tako kot je fino, lahko pa se prav in fino združita, a žal to mnogokrat ni izvedljivo, se ne izide na skupni imenovalec. Kot vezna posoda je komunikacija med ljudmi, zato je tako uporabna.
Dostikrat je v zvezi s komunikacijo govora o iskrenosti in odkritosti in takim ali podobnim. Ena generacija pred menoj je bil pokojni stric, ki je umiral za rakom na črevesju. Ko je bil še zdrav, je bil gora od človeka, širokega prsnega koša, z ogromnimi pljuči in srcem, sposobnim goro premakniti ali poln voz sena ‘odnesti’ na ovinku, da se ni z voli vred zgrnil po bregu dol.
Takrat sta bila oba moja otroka še majhna, avta nismo imeli, pa smo jo nekaj dni pred koncem življenja tega strica mahnili na bus, pa na vlak, potem pa še tri ure peš v hrib. Na začetku je bila pot hudo strma in sta mala dva komaj lezla gor. Postavila sem ju predse, se oprla z rokami v njuni ritki in ju rinila gor. Bilo je smeha, ja, danes tudi mojega, takrat pa niti ne.
Moj stric je imel smolo, ker je imel strašno močno srce, velika pljuča in močno željo po življenju. Nekaj mesecev nazaj je dobil kmetijo ‘čez’, pri šestdesetih bi si lahko zastavil življenje in družino. Pa ga je bolezen usekala in tisti dan je bil pred menoj kot okostnjak: nikjer ga ni bilo nič, obraza nikjer, kot bi oči ostale pozabljene v sicer prazni lobanji, rebra pa so stala pokonci, kot v posmeh.
Strašen prizor je bil to zame. Kako je mogoče, kako je s tem, zakaj tako? Tako me je bil vesel, njegove oči so modro zažarele kot pri otroku. To je bila tista gora od človeka, ki me je še ne tako dolgo nazaj le grdo pogledal, pa sem se že letela skrit. Pogledala sem ga, zares sem se zazrla v njegove oči in mirno rekla: Kaj nič ne ješ? Poglej, kako si shujšal! Če danes ne moreš, boš jutri, da si opomoreš, da boš spet zdrav. Le kaj pojesti moraš, pa bo spet vse prav. Bo treba kosit, trava je zrela.
Hvaležnosti v njegovih očeh ne bom pozabila. Seveda, nekaj bom pojedel, pa bom spet zdrav in travo bo treba pokosit, zdaj moram tako vse sam. Tako preprosto je to. Na kako žalosten način sem se intuitivno naučila, da v iskrenosti pa res ni vse. Prevelika in sama sebi zadostna iskrenost lahko vzame nežno iskrico upanja in spremeni dogajanje v čakanje konca.
Ljudje prihajamo in odhajamo, se sprehajamo med našimi življenji, od enega do drugega in spet nazaj, pa po svojem tudi. Mlajši smo se obračali bolj v svet, starejši se obračamo spet nazaj k sebi in svojim. Menda je res za vsako stvar v življenju potreben čas in najbolj pravi čas. In včasih je treba izbrati prave besede, dokler je še čas.
Morda prav zato tako zelo rabimo vse okrog nas, tiste od prej, tiste za nami, da vzajemno damo in dobimo v sožitju. Ker če ljudi ni zares okrog nas, ali pa jih nočemo videti, ni komu kaj dati, ni od koga kaj dobiti. Potem vse tisto, kar je v nas, ni v korist nikomur. Lahko pa postanemo prostovoljci, se izživimo izven svoje družine, kar je pravzaprav pogost današnji pojav.
Govoriti in zares slišati je mogoče le v druženju z ljudmi. Današnji čas z novimi komunikacijskimi potmi mnogim ljudem vzame druženje, ker toliko vsega lahko opravimo po telefonu, preko računalnika … in časa za skupaj biti kar zmanjka. Še otroci na dvorišču se med igro umikajo v telefonačenje … in otroci ostarelih se pritožujejo nad svojimi starši, če nimajo pri sebi vsak trenutek telefončka, da jih od daleč ‘čekirajo, če je vse v redu’!
Objavljeno na blogu Babice.
