Velika mera zaupanja in kajpak tudi upanja je potrebna, da bi človek uspel uvideti v socialnem podjetništvu krepitev sposobnosti družbe za reševanje socialnih, gospodarskih in še mnogih drugih problemov. V možgane najprej kane ’socialno’, ki se prevede v znano ‘prostovoljno’, neplačano. Nato šele z zamikom pride do možganov še ‘podjetništvo’, ki se prevede v ‘ha-ha, a’ ga država z nepovratnimi sredstvi plača?’.
Prostovoljstvo res želi država skozi stranska vrata vriniti socialnemu podjetništvu, a ne tako, da bi se v socialnem podjetju delalo brez plače, ampak bolj prefinjeno, tako da se postopoma prostovoljne dejavnosti skanalizira v socialno podjetništvo in jim da državni žegen (ter pridela še kakšen davek). Vsiljuje se misel, kot da gre za boj proti sivemu ali črnemu delu. Temeljito bi bilo potrebno prevetriti miselnost v prostovoljstvu, da bi prostovoljci za pošteno opravljeno delo zaslužili pošteno plačilo, tako bi bilo prav. V socialni državi je namreč tako, da je delo in plača vzročno-posledično povezano eno z drugim.
Deloma drži, da država tudi nekaj plača socialnemu podjetju, na račun novih delovnih mest, ki jih sama ne zna ustvarjati z gospodarskimi ukrepi. Po eni strani gre v socialnem podjetništvu za pomemben del ekonomije, za ustvarjanje prihodka in na drugi strani za delovna mesta, s poudarkom na zaposlovanju najbolj ranljivih skupin ljudi. Za državo je ceneje doplačati k delovnim mestom, kot pa imeti vedno večje število socialnih podpirancev.
Skratka, tudi v socialnem podjetju je treba delati, izdelke ali storitve prodati, po možnosti z dobičkom, ki gre podjetju statusa socialno podjetje nazaj v podjetniško dejavnost. Če gre vse prav, imajo vsi plače, odjemalci so zadovoljni s kupljenim in podjetje raste in se razvija. Če temu ni tako, gre vse skupaj v franže, oz. v stečaj ali bolj moderno likvidacijo po zgledu tajkunskih bank. Torej socialno podjetništvo ni izhod v sili ali rešilni čoln za falirane podjetnike.
V vsakem primeru pa gre za podjetje nove vrste. Takšno gospodarstvo, kot ga imamo sedaj, ni dobro, dokaz je kriza, še posebej zato, ker je pojav krize svetovne razsežnosti. Svet preplavlja neke vrste razočaranje, revščina pa ni enakomerno porazdeljena na zemeljski površini, a povsod se poglablja prepad med zelo bogatimi in zelo revnimi. Kaj ni šlo prav, ko pa je še nedavno vse tako obetavno kazalo? Zakaj je toliko ljudi na obrobju?
Razlaga je lahko zelo enostavna: prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Celo nasprotno: njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakosti. Vztrajno stopnjevanje revščine, bolezni, brezdomci, lakota in onesnaževanje dokazujejo, da dobrodelnost ne zadošča. Dobrodelnost je oblika transfera od vrha navzdol – če se ustavi transfer, se ustavi tudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Dobro utečene javne institucije obravnavajo revne kot predmete in ne uvidijo, da so revni lahko podjetniki in da lahko ustvarjajo delovna mesta. Iste institucije v bistvu ustvarjajo ali vsaj vzdržujejo revščino, zato odprave revščine ni prav zaupati institucijam in politiki, ki botrujejo revščini. Treba je ustvariti nove.
Socialno podjetje ob tem, da deluje v skladu z načeli upravljanja klasičnega podjetja, skuša pokriti vsaj lastne stroške v celoti, tudi če ustvarja dobrine in storitve za zagotavljanje družbenih koristi. Stremi za svojim ciljem in ob tem za svoje izdelke in storitve zaračuna določeno ceno. Dokler mora socialno podjetje računati na subvencije ali donacije za pokrivanje izgub, sodi v dobrodelno dejavnost. Osnovni namen socialnega podjetništva je opravljanje tržne dejavnosti po posebnih načelih socialnega podjetništva, ki so:
• enakopravnost članstva,
• sodelovanje deležnikov pri upravljanju,
• premoženje, dobiček in presežek prihodkov nad odhodki se uporablja za namen socialnega podjetništva in druge neprofitne namene,
• delitev dobička ali presežkov prihodkov ni dopustna oziroma je omejena,
• preglednost finančnega poslovanja in notranje nadzorstvo nad materialnim in finančnim poslovanjem,
• trajno delovanje v korist svojih članov, uporabnikov in širše skupnosti,
• ustvarjanje novih delovnih mest za ranljive skupine oseb ter opravljanje družbeno koristnih dejavnosti.
Vredno je zaupati in upati, še posebej tako, da drug drugemu pomagamo. Pa ne z dobrodelnostjo, humanitarnimi akcijami ali nedeljskim kosilom za brezdomce na primer, ampak predvsem s poštenim delom in pravičnim plačilom za svoje delo. V vlogi vlagatelja v socialna podjetja je prav, da je na prvem mestu država, ki se deklarira za socialno.
Objavljeno na blogu Simone Gostinčar “In cuntinuo”.
Foto: Aleš Čerin s pomočjo programa Wordle
