Živim od zaupanja. Tako temeljno je, da komaj najdem besede zanj. Tako kot zrak, ki ga diham. Nanj pomislim, ko ga zmanjka ali je slab. Tudi zaupanja se zavem šele takrat, ko ga primanjkuje. Zaupanje mi daje dihati.
Tako kot pri vprašanju kvalitete zraka, ki ga dihamo, se tudi glede svojega zaupanja včasih čutimo popolnoma nemočni in majhni. Kaj lahko storim? Izdali so me in prevarali. Ne dajo mi cene, ki si jo zaslužim. Skrbijo samo zase in poštenost nič ne velja. Predal sem se, pa so me prizadeli in izkoristili mojo ranljivost. Vedno so dvomili vame in premalokrat rekli, da sem dober takšen kot sem. Problemi so preveliki, izzivi previsoki – ne upam si.
Kako naj si še zaupam? Kako naj sploh še komurkoli zaupam?
Vsak dan znova se v svoji praksi srečujem z ljudmi, ki se na podoben način dušijo in hlastajo za prepotrebno svežino. Zgodbe se težke in boleče. Čeprav so zelo različne, je vedno nekje v ozadju pomanjkanje zaupanja. Osnovna stiska človeka, da ni viden, sprejet in razumljen. Ne počuti se varno in zato se krči in zapira ali pa strelja izza okopov. Vse, da bi se zaščitil. Ob tem pa stiska vedno globje v sebi svoj biser, ki ga mnogokrat ne vidi niti sam.
Res je, nezaupanje ubija. Pa vendar, če sem še vedno tukaj in hrepenim, potem je bilo veliko več dobrega kot slabega. Če še vedno diham, potem zrak je. In vprašanje ni, kakšni naj bodo drugi, da bom bolj zaupal. Vprašanje je, kaj lahko naredim sam in kako to, da še nisem odprl okna in prezračil.
Zaupanja se lahko naučimo. In to ni samo stavek, ki se lepo sliši. To se res dogaja. Ljudje pridejo in želijo spet upati in so pripravljeni delati korake. Zame najsveteši trenutki so opazovati nekoga, ki se stegne čez svojo bolečino in tvega. Počasi, s trdim delom in v varnem okolju. Ko žena pogleda svojega moža izza okopov na drugo stran, spoznava njegovo zgodbo in pripoveduje svojo. Ko mož poda roko ženi in ji pove, da je tukaj in bo vztrajal. Ko hči spozna bolečino svoje matere, razveže svoje spone in se nasmehne skozi solze. Izkušnja globoke povezanosti in smisla. Rezali bi lahko energijo, ki se takrat sprosti. Še dolga bo pot, še veliko tveganja, ampak sedaj si upajo.
Zaupanje lahko dajemo. Ljudje se spremenijo, ko zaupamo vanje. Otroci, partnerji, sodelavci in prijatelji. Ni dovolj, da zaupamo samo v njihove sposobnosti ali v to, da bodo držal besedo. Pomembno je, da zaupamo v njihov edinstven namen. Vsak od njih je poseben in njegovo poslanstvo mu je dano tudi zame. Tudi takrat, ko ga ne razumem ali me celo prizadane. Ali lahko zaupam, da mi je dan zato, da preko njega zrastem? Ga lahko sprejmem takega kot je in se ob njem učim?
Za zaupanje lahko prosimo. Velikokrat je lažje prelagati odgovornost, bežati ali celo obupati. Vendar za stvari, ki jih potrebujem lahko prosimo. Tako je bilo rečeno. Zato lahko prosim, da bi zaupal, da sem tukaj z namenom in da ima moje življenje smisel. Prosim, naj zaupam ljudem in zmorem pogledati čez svoj zid. In da bi našel nekoga, ki mu lahko zaupam. Lahko prosim, da bi zaupal v svoje sposobnosti in se upal izpostavljati in narediti kar je prav. Lahko prosim za najdražje in jih prepuščam v zaupljive roke. Res je, da ne morem vsega sam. Vendar naj zaupam, da nas vedno nekdo drži in vodi. Prosim lahko tudi naj ne obupam v stiskah in skrbeh. Nekdo vendarle hrani ptice in je z ljubeznijo premagal smrt.
Za zaupanje se lahko zahvalimo. Preprosto. Hvala, ker ti lahko zaupam in se s teboj počutim varno. Hvala, ker mi zaupaš in verjameš vame. In hvala ker deliš z mano stisko in veselje. S tem raste zaupanje v obeh. Hvaležnost odpira srca in okna.
Objavljeno na spletni strani www.za-upanje.si.
Foto: Spletna stran avtorice
