Facebook Twitter Youtube

Danilo Kozoderc: Učim se, da (pre)živim

Vedno je bilo učenje tisto, ki je ljudem pomagalo, da so lažje živeli in preživeli. Nenazadnje se moramo naučiti vseh spretnosti, ki jih potrebujemo v življenju in tudi pri svojem poklicnem delu. V procesu izobraževanja pa hitro začnemo graditi zid med delom in učenje. Ta zid se kaže tudi v načinu izražanja tako odraslih kot otrok in verjetno tudi učitelji niso izvzeti. Priključijo se še zaposlovalci, ki rečejo, da mladi, ko se po šoli zaposlijo, ne znajo delati. Zid med delom in učenjem se viša.

Uči se, da ti ne bo treba delati

Čeprav je minilo že precej let, ko se je mantra ”Uči se, da ti ne bo treba delati” izgovarjala v naših krajih, je njen odmev še vedno slišati. Ne da ga samo slišimo, vidimo tudi posledice. Še vedno so poklicne in strokovne šole podcenjene in še vedno sta učenje in delo v šoli precej ločeni kategoriji. V resnici pa ju je nemogoče ločevati. Če se malo pošalimo in povežemo naslov letošnjega Socialnega tedna “Delam,da (pre)živim.” in prej izrečeno misel “Uči se, da ti ne bo treba delati.” ter uporabimo poenostavljeno logiko, lahko dobimo stavek: Uči se, da boš težko preživel.”  Stanje na trgu dela na nek način celo potrjuje, to logični konstrukt. Dejansko je precej mladih, ki so se učili ekonomije, družbenih ved in humanistike, brezposelnih. Učili so se, niso pa se naučili delati. Dobili so premalo delovnih izkušenj na svojem področju in dobili so premalo priložnosti, da bi lahko razvili delovne navade za konkretno in praktično delo. Delovne navade za učenje, niso nujno tudi delovne navade za praktično – tudi fizično – delo.

Ne učimo se za šolo, učimo se za življenje

Ko imajo moji otroci v šoli kakšen dan dejavnosti (tehniški, naravoslovni …) je takrat delo ponavadi naravnano na precej praktične dejavnosti, ko otroci tudi ustvarjajo z rokami. Za te dneve otroci rečejo, da nimajo pouka. Tudi v zavesti otrok delo ni učenje. Ne vem sicer, kako učitelji napovedo dneve dejavnosti, a očitno jih otroci doživijo precej drugače kot redne šolske ure. Seveda pa se otroci v teh dnevih dejavnosti precej naučijo, običajno veliko več kot pri klasičnem pouku. Če o dejavnostih med samim poukom težko kaj povedo, so z opisi dnevov dejavnosti precej bolj zgovorni.

In tega ravno manjka v slovenski šoli. manjka več konkretnega dela, več učenja z delom. Učenje z delom je učenje za življenje, je učenje za preživetje.

Sam si z lahkoto predstavljam, da otroci v šoli izdelajo mizo iz lesa. Naučijo se nekaj konkretnega, pridobijo delovne navade in ob izdelavi mize spoznajo še merjenje, izračun ploščine in mase mize, spoznajo različne materiale ter njihovo spajanje. Za izdelek narišejo načrt, ga opišejo in morda na koncu celo prodajo.

Delam, da živim. Živim, da delam.

Otroci ob takšnem učenju tudi zelo konkretno spoznajo posamezne poklice. In morda odkrijejo delo, ki jih potegne, ki jih veseli in ga bodo z veseljem opravljali tudi, ko bodo stari petdeset let. Če bo še takrat obstajalo. Če ne, pa bodo odkrili kaj novega, saj jih bo učenje z delom usmerjalo tudi v delo z učenjem, v vseživljenjsko učenje in v vseživljenjsko oblikovanje poklicne kariere.

Obstaja možnost, da delo, ni nekaj groznega, nekaj, kar počnemo samo zaradi preživetja in komaj čakamo petka, praznikov, dopusta, penzije.

Ravno ta teden sem imel izobraževanje za ekipo vzdrževalcev v velikem slovenskem proizvodnem podjetju. Delo vzdrževalcev je precej stresno. Sami so rekli, da so kot gasilci. A vseeno jih večina rada opravlja to delo, vidijo v njem izzive. Imajo radi to izzivalno ročno delo, ki je vedno malo drugačno. A vsi ti fantje, so delali, ustvarjali in popravljali tudi v svojih otroških in mladostniških letih. Dobili do delovne izkušnje, dobili so delovne navade. Že v otroštvu so imeli priložnost delati in se učiti z delom. Ta otroška izkušnja v veliki meri prispeva k temu, da poklicno delo, ki ga nekdo opravlja, ni le preživetje, ampak tudi življenje. Prispevek šole pri tem je bolj izjema kot pravilo. Izziv pa je velik in pravi za slovensko šolo.

Danilo Kozoderc

Prispevek je bil najprej objavljen na blogu Prihodnost in učenje.

Avtor prispevka je poročen in ima 4 otroke. V podjetjih, vrtcih šolah in NVO odpira prostor za učenje in inovativnost kot trener in moderator.