V okviru Socialnega tedna, smo odrasli skavti iz Skavtske akademije Združenja odraslih katoliških skavtinj in skavtov (ZBOKSS), v sodelovanju z župnijo Štepanja vas, organizirali molitveno-meditativni pohod v Kočevski Rog, ki smo ga poimenovali “Na pot spomina in sprave“. Štiriin dvajset se naj je zbralo in obiskali smo spominski obeležji ‘obeh strani’, obeležji dveh morišč: pri jami pod Krenom, kjer leži okoli 5000 po vojni pobitih ljudi in pod Pugledom, kjer je ob napadu na partizansko bolnišnico zgorelo 28 ranjenih partizanov.
Z molitvijo “vseposvojitvenega” križevega pota (Križev pot z varuhi spomina, Družina 2015), z meditiranjem ob mozaiku Marka Ivana Rupnika, s katerim je umetnik rešil s človeškega vidika nerešljivo in nerazumljivo: dal je smisel nedolžnim žrtvam na vseh straneh in našel rešitev za morilce. Hvala Andreju Podkoritniku, mlademu domačinu in prostovoljcu za perfektno predstavitev umetnine in dogajanja na Kočevskem po drugi svetovni vojni.
Med molitvijo križevega pota se je v kapeli ravno začela maša in ko smo udeleženci končali z zadnjo postajo (prav v bližini kapele), se je od kapele sem zaslišalo: “K tebi želim, moj Bog, k tebi moj Bog, če boš poslal bridkost ali radost. Tebe bom ljubil zdaj, zdaj in na vekomaj. K tebi želim moj Bog, k tebi moj Bog. Strma je pot v nebo, strma zelo, ali lahka s teboj, ti greš z menoj …” Obstali smo, se počasi pridružili melodiji … in nekateri smo komaj zadrževali solze.
Na robu jame smo recitirali pesem Franceta Balantiča Zasuta usta in Nekoč bo lepo. Hvala Marjan.
Z avti smo se odpeljali do spominskega obeležja pri partizanski bolnišnici pod Pugledom in se z molitvijo, premišljevanjem in recitiranjem pesmi Karla Destovnika Kajuha – Kje si mati, Ljubici za lahko noč – sočutno poklonili spominu žrtvam. Hvala Metka.
Po kratkem okrepčilu smo se odpravili na kake tri ure dolgo pot po obrobju Rajhenavskega pragozda, enkratno zaščitenega prvinskega pragozda, ki nam ga je lepo opisal Tone Lesnik in nas uvedel v meditativni pohod v tišini. Kake dve uri tišine in premišljevanja v zavetju starodavnih dreves … Dragoceno!
Med refleksijo na koncu smo si izmenjali občutke, si povedali tudi kakšno zgodbo iz življenj naših staršev in starih staršev in spet … nekateri smo komaj zadržali solze. Končali smo z mislijo, da bi mi, tako kot one male zelene kali v mozaiku Marka Ivana Rupnika, bili pričevalci tragičnih zgodb 2. svetovne vojne in povojnih pobojev. Da bi si prizadevali za iskanje resnice in udejanjanje sočutnega spomina na tragične žrtve. Na nas je, da povemo kaj se je zgodilo v tistem času, da se našim potomcem to v prihodnosti ne bi več ponovilo.
Foto: Aleš Čerin