Lani smo slovesno proslavljali evropsko leto kulturne dediščine. Govori. Prireditve in oh, seveda! Obljube! Obljube! Sledil je ognjevit nagovor novega ministra za kulturo (katerega že po vrsti?) in vsesplošno zatrjevanje, da smo po skrbi za kulturno dediščino primerljivi evropskim državam. Zgodilo se je nekaj dobrih, celo odličnih prireditev, razstav in podelitev evropskih nagrad. Snemali smo se in se slikali. Zdelo se je, da je Sizif že čisto pri vrhu s svojo skalo. Pa en sam pogled kjerkoli okoli nas pove, da v resnici drsimo v temo zanemarjanja vsega, kar se tiče slovenstva in je bodisi trdno umaterializirano v naši snovni kulturni dediščini ali izraženo v ljudskih šegah in navadah ter izpovedano v slovenskem jeziku. Dobro nam gre predvsem na področju trgovsko turističnega rokohitrstva z napol surovo ponudbo, ki degradira dediščino na produkt, s katerim je moč po mili volji barantati. Tista prava dediščina, ki so v resnici kulturno družbene, socialno izobraževalne in še vse druge vrednote neke skupnosti in posameznikov, pa se čedalje bolj odmika.
Vem, da se bo marsikdo začudil mojim besedam, češ, saj imamo vendar urejeno zakonodajo, organizirano skrb za dediščino, uspešne (in tudi manj uspešne) muzeje, pa veliko razstav in tudi primerov dobre (in tudi slabe) prakse oživljanja kulturne dediščine. Slovenci smo v zadnjih letih prejeli celo nekaj prestižnih nagrad in priznanj, kot je npr. je celjska nagrada Evrope nostre in znak evropske kulturne dediščine, pa vpisi na Unescove sezname. Poklon! Brez dvoma so nagrade zaslužene in se za njimi skriva veliko naporov, stroškov ter vrhunskega strokovnega znanja. Navkljub temu pa je treba poudariti, da je uspešno ohranjanje dediščine potrebno mnogo več. Potrebna je skupnost, ki dediščino kot nezamenljivo vrednoto živi.
Izkazalo se je, da ohranjanje kulturne dediščine ni mogoče, če ne prežame našega načina razmišljanja in življenja. Kaj hočem povedati s tem kratkim, pa vendar izjemno povednim stavkom? V prvi vrsti je treba pojasniti, da kulturna dediščina niso zgolj zidovi, stavbe in predmeti, temveč je predvsem tisto, kar materialna zapuščina izpričuje. Ali kot je duhovito zapisal Boris A. Novak, spomenik je spomin, ki se je toliko časa hladil, dokler ni okamenel…. Bistvo torej ni kamen (ali materija), temveč spomin, ki ga kamen ohranja in mu omogoča, da postane nosilec dragocenih vsebin, pričevanj in opominjanja. V Beneški listini iz leta 1966 je zelo dobro opredeljen pomen kulturne dediščine. Listina postavlja pred materialnost dediščine njene duhovne vrednote, avtentičnost misli in simbolnost materialnega. Še bolj jasne so kasnejše mednarodne listine, ki govorijo v prid ohranjanja kulturne dediščine v izvornem, življenjskem okolju in o pomenu vključevanja ljudi in lokalnih skupnosti v varstvo dediščine.
Ob zapisanem se odpirata najmanj dve vprašanji. Prvič, zakaj se sodobna družba sicer zavzema za ohranjanje kulturne dediščine, hkrati pa naredi vse, da to ne uspe in pri tem (sodeč po zbirokratiziranem, samemu sebi namenjenem sistemu) ne varčuje ne z denarjem, ne z ljudmi. In drugič, zakaj je ohranjanje kulturne dediščine neuspešno, četudi je strokovno vrhunsko in znanstveno neoporečno izvedeno.
Dediščina ali volja do spominjanja
Pojdimo k prvemu vprašanju o sodobnem hedonistično potrošniškem svetu in njegovemu odnosu do dediščine. Predolgo bi trajalo, če bi zašla v sociološke in psihološke razprave, ki zelo jasno kažejo značilnosti sodobne družbe. Karikirano rečeno, je skrb sodobnega človeka osredotočena na njegov jaz in na njegovo osebno udobno sedanjost. Dobrobit skupnosti, prihodnji rodovi, še manj pretekli in s tem tudi preteklost, mu niso mar, kot tudi ne soljudje in ne njegovo okolje. Iz tega je kaj lahko prepoznati splošen (in od medijev podprt) odnos do tega, kar nas konkretno in simbolno nenehno in nadvse neprijetno opominja na neke druge čase in okolja. In ki se, vsaj tisti slabi časi, zelo hitro lahko povrnejo. Samozadostnemu bitju, ki mu je avtoriteta tuja, vrednote (drugih) pa odveč, postane dediščina avtomatično ovira na poti hedonističnega použivanja sedanjosti. Sem se izrazila prekritično? So bile moje besede preostre? Če pogledamo zares šokantno novico s Švedske, ki velja za eno najbolj naprednih, da ne rečem razsvetljenih zahodnih držav, bodo moje besede zvenele bolj verodostojno. Verjeli ali ne, na Švedskem predlagajo, da se iz šolskega kurikula črta vso starejšo zgodovino do 18. stoletja. Vzroki, ki jih navajajo v prid tega predloga, so najbolj banalne narave, kar si jih lahko zamislimo. Zgodovina naj namreč nikogar več ne bi zanimala, pouk (nepotrebnega) zgodovinskega znanja pa menda zasede vse preveč dragocenih pedagoških ur. Predlog je takoj naletel na burne proteste, vendar ni moj namen razpravljati o švedskem teatru kurikularnega absurda, raje bi osvetlila teater absurda zahodne civilizacije, ki z namernim brisanjem temeljenjih humanističnih znanj reže svoje lastne korenine.
Propadanje meščanske, podeželske in industrijske dediščine pa ni le izraz splošnega malodušja in otopelosti, ki ju, žal, nikjer v razvitem, zahodnem svetu ne primanjkuje. Bojim se, da je to izraz zavestne odločitve sodobnega potrošniškega, hedonističnega sveta, da izbriše vse, kar človeštvo ovira v njegovi neskončni lahkosti bivanja (kot je temu rekel Kundera pred več kot pol stoletja).
Kako naj bi sicer drugače razumeli odločitve npr. ene od (premožnejših) slovenskih občin, ki je za razsvetljavo nogometnega stadiona namenila dvakrat večjo vsoto, kot jo nepremični dediščini namenja naša država na letni ravni? Kako opravičiti rezanje financiranja knjižnicam in drugim kulturnim ustanovam, četudi je to del zakonskih obveznosti (lahko tudi premožnejših) občin? Kako drugače razumeti odločitev, da sredi kraške vasi navkljub protestu skupnosti meni nič, tebi nič porušijo srednjeveško mitnico? Ali kako doumeti slovensko družbo ob mižanju pred propadanjem Plečnikovega stadiona? Kako sicer razumeti odločitev redovne skupnosti, ko po jožefinsko (tu mislim na cesarja Jožefa II) in navkljub prošnjam okolja prepuste večstoletne samostanske stavbe, utrdbe krščanske vere in vrednot, v roke političnih veljakov (ki ne vedo kaj bi z njimi). Kako razumeti malodušje (Cerkve) za sakralno dediščino? Kako dojeti zanemarjanje maternega jezika na najvišji družbeni ravni?
Za lažje iskanje odgovora na zastavljena vprašanja, se moramo vprašati, kam sodijo ljudje brez spomina in kam družba brez spominjanja (torej družba brez poznavanja skupnih civilizacijskih temeljev)? Če sodijo dementni v posebno oskrbo, potem je mesto družbi brez spomina na ladji norcev. In v resnici, ko opazujemo sodobno družbo skozi staromodna očala občečloveških vrednot in skušamo našteti njenih sedem smrtnih grehov (industrija smrti, etnična čiščenja, krvavi kolonializem, totalitarizem in zatiranje drugače mislečih, uničenja spomenikov, mest in brezobzirno izkoriščanje narave), se zdi, da je velik del že na krovu … Od družbe, ki zanikuje temeljne evropske (krščanske) vrednote, ki je med in po vojni pomorila milijone nedolžnih, da bi lahko zaplenila in se polastila njihovih premoženj in je pripravljena miže in molče sprejemati trpljenje tretjega in vseh ostalih, drugačnih svetov, ne moremo pričakovati volje do spominjanja. Dediščina predstavlja na simbolni, metaforični in realni ravni človeški spomin in opomin. Je svojevrsten snovni in nesnovni zapis, ki bolj pristno kot zgodovina (pogosto napisana od zmagovalcev), izpričuje o preteklosti. Če jo seveda beremo večplastno in večstransko in ne le z vidika znanosti in stroke. Dediščina poleg spominjanja omogoča tudi zazrtje vase in družbi nudi nujno potrebno katarzo in obžalovanje zlih dejanj. V nasprotnem primeru pa seveda dediščina ostaja pristranska, elitistično snobovska, rasistična in šovinistična in jo uporabljamo pač zgolj kot »produkt«. Politični in turistični. Dediščini nič kar je človeškega, ne manjka! Je oster, dvorezen meč in kratkoročnih, enostranskih rešitev ni.
Prav to je tudi najgloblji vzrok, da je ni mogoče ohranjati brez javnosti in skupnosti. Vsak jo doživlja po svoje in vsakomur razkriva drugačne zgodbe. Kar je skupnega, pa so občečloveške vrednote, ki kot velika duhovna spona, kot presežni mavrični obok nad ubogo človeško paro veže posameznike v skupnost. Preteklo, sedanjo in prihodnjo. Vez med njimi so globoka spoznanja o človekovi božanski genialnosti, ki se v trenutku lahko presuka v najhujšo nočno moro. In gorje, če trenutki zanikanja vrednot trajajo predolgo. S tem smo se pa že dotaknili in vsaj delno odgovorili na drugo vprašanje o tem, zakaj dediščine ni moč varovati in ohranjati samo z zakoni in strokovnimi službami. Jo je pa moč uspešno pohabiti in s tem tudi uničiti. In to celo v imenu znanosti in zakonodaje (je pa tudi res, da oboje pomeni pogoj brez katerega ne gre). Dediščina so ljudje, ki dediščino doživljajo kot vrednoto in živijo na način, ki ohranja te vrednote (in s tem njihov materialni zapis) v svojem vsakdanjem življenju.
Skupnosti, ki uspejo »živeti« svojo dediščino, sčasoma vsrkajo tudi bogata dediščinska znanja, kar se odraža na nivoju skupne, medsebojne komunikacije. Z antičnimi filozofi bi lahko rekli, da znanja ni, če ne postane del skupnega razmišljanja in kar se nujno odraža v jeziku skupnega občevanja. (Kdor kaj velja, temu pravi diskurz …). Ta pa se ne nanaša samo na znanstvena spoznanja, temveč predvsem na vêdenja, ki jih je človeštvo skozi tisočletja nabiralo iz izkušenj in jih sodobni družbi še kako primanjkuje. Podatki nas zasipajo, manjka pa nam modrosti. Zavedanja minljivosti in ranljivosti. Odprtosti in sočutja do sočloveka in narave. Sprejemanja staranja. Spoštovanja. Če naštejemo le nekatere občečloveške vrednote, ki so predpogoj kakovostnega sožitja.
Okolja, ki jih prežamejo dediščinske vrednote in se jih dotaknejo njihova opozorila, so veliko bolj povezana, solidarna, odprta in bolje trajnostno naravnana. Bolje prenašajo pritiske menjav in uspešneje se zoperstavljajo nepotrebnim spremembam, k čemur sodijo tudi brutalna rušenja starih mestnih jeder in uničevanja naravnega okolja. Vendar pa so take skupnosti tudi veliko bolj kritične in zahtevne. Človek bi rekel, ni jih lahko naplahtati s praznim besedovanjem…
Ampak sedaj se pa samo po sebi pojavi vprašanje, kdo si pa želi takih zgag, ki se ne zadovoljijo s smetano in maslom, ki (obilno) kaplja iz ust zabavljačev. Nihče. Podobno, in ne slučajno, si mnogi tudi ne želijo in še manj iskreno prizadevajo za varovanje in ohranjanje kulturne dediščine kot temeljnega kapitala skupnosti. Dediščina je izvor znanja, vir trajnostnega razvoja in najbolj elementarnega zavedanja človekove bivanjskosti. Dediščina je kot razvejana duhovna korenina, ki nas povezuje v zdravo, kritično in pokončno (narodno) skupnost. In spet, kdo si pa upa to reči na glas in pri tem ne tvega, da bo javno opljuvan? Skrb za skupnost, za narod in narodno samobitnost je postala vsem odveč, četudi je to hkrati tudi temeljna skrb za občečloveške vrednote. In s tem tudi za (našo in vašo) dediščino.
Po pravici rečeno, malce se mi že upira pisati o kulturni dediščini. Čedalje bolj se mi zdijo vsa prizadevanja, opozarjanja, prigovarjanja podobna Sizifovemu delu. Nekakšno pehanje skale v hrib, ki gre, dokler jo na žive in mrtve tiščiš v klanec. Kakor za hipec popustiš, so vse naše muke zaman. Kot da se ni nikdar nič zgodilo. Tako približno je z našo dediščino. Vse dokler je ne bomo vsi, ne le strokovne službe, dojeli kot našo edino pot v prihodnost, kot našo temeljno (socialno) pravico in družbeno ter osebno dolžnost.
Verena Perko je arheologinja in muzeologinja, muzejska kustosinja in univerzitetena predavateljica, raziskovalka in pesnica.
Foto:Lucija Perko
