Ne le v okviru Socialnega tedna, tudi sicer ne mine dan, da ne bi pomislil na to, kako bi v puščavo nezainteresiranosti in nezaupanja, apatičnosti in brezbrižnosti, obupa in strahu, negativizma in niča … »napeljali« ozdravljujoče vodotoke novega in svežega (za)upanja, veselja, miru, prijaznosti, potrpežljivosti, blagosti, dobrohotnosti, dobronamernosti … (Ez 47,9b).
Pravzaprav me niti ne zanima, kdo in zakaj povzroča to puščavo med nami in v nas (o tem naj razmišljajo filozofi in sociologi). Vem pa, da televizije ne gledam (razen redko kdaj z ženo kakšen dober film) – sploh pa ne poročil, ker se mi zdi, da vse to vame vnaša nemir. In ko premišljujem, kaj v meni »dela« ta nemir, tisti mali zmajček, ki nekje globoko v meni grize in praska po stenah moje duše in povzroča rane in bolečine …, mi postane jasno, da me »od znotraj razkraja«, kot rana na želodcu, me odtujuje od mene samega, od mojih bližnjih, od pravih problemov, s katerimi bi se moral spopadati. Žal sem nemočen pri reševanju velikih svetovnih kriznih žarišč, ki jih povzročajo razni skrajneži, brezvestni skorumpirani »poslovneži« in politiki …
In kot da me to razmišljanje prebudi iz sna, spoznam, da se moram najprej vprašati, kaj oziroma kje pa je področje mojega vpliva, kaj lahko rešim oziroma izboljšam …? Odgovor je preprost in jasen: najprej sem »področje mojega vpliva« jaz sam in gre pri vsej stvari za delo na sebi. Jaz sam se moram vsak dan znova vprašati, kakšna oseba sem, sem vreden zaupanja (žene, otrok, sodelavcev, sokrajanov, prijateljev …), držim dano besedo, sem vztrajen pri uresničevanju zadanih ciljev, sem stanoviten in vesten …? In verjemite, ob spoznanju, koliko dela še imam na sebi, se lahko le nasmehnem, saj sem daleč od tega, kar bi želel, da bi bil. Gre torej za spoznanje lastne majhnosti, omejenosti in nepopolnosti, ki ga moram najprej priznati in na ta način dovoliti, da so ob meni nepopolni in slabotni tudi drugi (žena, otroci, sodelavci, sokrajani, prijatelji …). In prav to spoznanje lastne nepopolnosti je temelj, na katerem lahko začnem graditi zaupanje.
Je pa še drug vidik, ki ga v svoji knjigi Išči mir in mu sledi (Založba Emanuel, 2010) opisuje Jacques Philippe, ki pravi: »Naša tragika je v tem, da ne zaupamo Bogu« (str. 33). Ob tem se sprašujem, kaj sploh pomeni zaupati Bogu? Kako lahko danes človek zaupa Bogu, ko ga ne vidi, ne čuti in ne pozna …, Bogu, ki ga je sodobna miselnost »izključila« iz vsakdana, ki smo ga porinili ne le na stranski tir, pač pa smo ga »iztirili« in pahnili v prepad pozabe in niča …? Kako naj zaupamo Bogu, če smo mi sami postali »bogovi« – najprej zase (individualizem) in potem še za druge (tiranija uspeha)? In v naši miselnosti Bog nima prostora, ker smo polni sebe, ker se borimo za svoje pravice (vsak se danes lahko bori za svoje pravice, ker vsakdo meni, da so njegove pravice najpomembnejše in jih družba mora upoštevati, pa čeprav so še tako minornega pomena – poglejmo, koliko je nenaravnih lobijev, ki zanikajo ne le Boga, pač pa tudi sodobno znanost …).
In kako naj v takem popolnoma razčlovečenem in od Boga odtujenem okolju prodrejo Jezusove besede: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« (Mt 6,31-33). Kako naj danes »iščemo Božje kraljestvo«, ko pa smo si (so si nekateri) na zemlji »zgradili svoja kraljestva«, ko imamo vsega na pretek, ko nas neprenehoma – iz vseh panojev in reklam – preganja ideja »vse-imeti-in-vse izkusiti« (užitkarstvo), ko se nam niti ne sanja, kaj je imel Jezus v mislih, ko je govoril o Božjem kraljestvu …???
Ko bi se le hoteli in znali ustaviti, se zazreti v cvet, ki ga obletava metulj ali čebelica …, ponotranjiti privilegij dotika ljubljene osebe …, ko bi le hoteli in znali zadrhteti ob čudežu rojstva otroka … Ko bi le ne imeli vse, kar smo in imamo za samo po sebi umevno! Tedaj bi morda spoznali veličino daru utripa srca, trenutka življenja, ljubljene osebe, prehojene poti, kaplje rose na listu, ki se lesketa v jutranjem soncu … Tedaj bi morda spregledale oči našega srca in slišali bi »vetra tih šepet« (Božji glas), ki nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).
In tedaj bi se naše srce osvobodilo okov nezaupanja in bi zopet zaupalo. Komu? Najprej Bogu in potem tistim, ki jih Bog pošilja na našo pot (ženi, otrokom, sodelavcem, sokrajanom, prijateljem …).
Objavljeno na spletni strani Družina in življenje.
Foto: Aleš Čerin in spletna stran Družina in življenje
_____
V blogih so zapisana osebna mnenja avtorjev in ne nujno tudi mnenje organizacije kot celote.
